Zgodovinska sezona Brava in Dejana Grabića: Trener v Sloveniji težko dobi priznanje

Ko bodo čez nekaj dni, po zadnji tekmi sezone, pri Bravu vlekli črto pod sezono, bodo lahko zadovoljni. Lahko bodo celo zelo zadovoljni. Peto mesto in finale pokala sta vrhunec dosedanjega obstoja tega ljubljanskega kluba, ki je vse to dosegel z mlado, pretežno slovensko ekipo in enim najnižjih proračunov v ligi. Ekipo že pet let vodi in razvija Dejan Grabić, eden najbolj prodornih trenerjev pri nas ta hip. 

Z enainštiridesetletnim Grabićem smo se pogovarjali pod dvema svežima vtisoma. Prvi je velika prvenstvena zmaga proti Mariboru, drugi pa poraz v finalu pokala proti Kopru. Grabić v skladu s svojo osebnostjo, ki je bila že v igralski časih precej prisebna in umirjena, ne daje vtisa velikega razočaranja, niti evforije. 

"Če razmišljam o finalu pokala, potem sem morda pričakoval, da bom bolj razočaran. Ko pa sem analiziral tekmo, sem dobil jasno sliko. To je bil višek našega potenciala, zmožnosti. Dosegli smo velik uspeh. Najbolj mi je žal igralcev. Kar se tekme z Mariborom tiče, je bil to dvig forme za finale pokala. Ta tekma je bila približek temu, kar želimo ves čas igrati. Težka tekma je bila, mislim pa, da glede zmagovalca ni bilo nobene dileme."


Peto mesto in finale pokala Grabić ocenjuje kot "absoluten presežek". Strinja se tudi z našo oceno, da boj za obstanek Brava v letošnji sezoni, upoštevajoč finančni vložek in igralski kader, ne bi bil ultimativno presenečenje. 

"Za nas, ki tukaj delamo, bi to (boj za obstanek, op.p.) bilo razočaranje. Mi imamo jasne cilje, način dela. Želimo rasti in tudi rastemo, vzgajamo in afirmiramo igralce. Zasledujemo tudi finančno samozadostnost in dvakrat smo s prodajami že pokrili proračun. To ni lahko. Vem pa, da mnogi tega ne vidijo tako. Ko se v Sloveniji javnost nekoga navadi, je kar vse samoumevno. Ja, to je uspeh."

Grabić ob tem, ko pogleda na tablo za seboj (glej fotografijo spodaj), ne skriva ponosa. 

"Na igralce sem ponosen. Pa tudi na to, kako smo jih zadeli karakterno. To nam je pomembno, ko sestavljamo ekipo. Drugi pomemben faktor pa je faza kariere. Kako močno si želijo igralci napredovati in rasti. Igralec mora biti delaven, ambiciozen, mora biti pripravljen na žrtvovanje, v nasprotnem primeru ni za nas. Mi računamo, da bodo igralci rasli, tako mladi, doma vzgojeni kot povratniki."

Bravo in Grabić se občasno soočata z očitki na račun igrišča na stadionu ŽAK, ki je manjše od večine prvoligaških igrišč v ligi. Kakšen očitek zleti tudi na slog igre. 

"Tega sploh ne razumem. Naše igrišče sploh ni najmanjše v ligi. Ne vem, zakaj nekateri to govorijo. Igrišče in njegova velikost ni faktor našega uspeha. Poglejte, saj sploh nikoli ne treniramo na njem," pravi Grabić in takoj začne pojasnjevati 'slog igre': "Vedno govorimo igralcem, da smo najboljši, ko igramo dobro v obrambi. Če obramba 'štima', potem izgledamo napadalno, tega si nisem izmislil jaz, to je filozofija najboljših trenerjev, ki vodijo ekipe, ki dosegajo veliko golov. Več je z dobro obrambo žoge v nogah, več je nato situacij spredaj. Tega si želimo, biti moramo še bolj 'nemški'."

V Bravu Grabić nima posameznikov, ki bi z individualno kakovostjo lahko reševali tekme. Nekaj takšnih so v klubu skozi leta sicer vzgojili, a najboljših igralcev še naprej ne morejo zadržati. To ni realno, prav tako so precej nerealni cilji, ki so vezani na Evropo.

"Rezultati kažejo, da so se ostale ekipe v zadjih letih približale Mariboru in Olimpiji. Mi igralce, ki so nekaj več, težko dobimo, bi pa jih imel vsak trener. Zato stavimo na ekipo. Če se podrediš enemu igralcu, to tudi ni nujno dobro. Da bi lovili Evropo? Tudi, če podvojimo proračun, pa je to nerealno, ni garancij za to. Pa še za kakšno ceno? Bi še lahko toliko stavili na mlade?"

Po petih letih nenehnega vzpenjanja in približevanju zgornji meji Dejan Grabić dobiva vse več vprašanj glede prihodnosti. Kaj pa klice?

"Pravijo, da se slabo oglašam na telefon (smeh). Zaenkrat načrtujem naslednjo sezono z Bravom. Ne razmišljam o teh stvareh. Pri nas je trenerjem težko iti korak naprej. Sploh, če trener dobi oznako. Problem je to, kdo ocenjuje delo in uspehe. Ključno je vrednotenje vsega tega. Tako se lahko zgodi, da Dušan Kosić z ekipo, ki je po moji oceni bila za četrto mesto v ligi, postane prvak, nato pa hitro odleti. To je zgolj en primer. Stroka pri nas ni dovolj cenjena, nima prave veljave."