Zgodba o človeku iz ozadja: Bil je dobri duh kluba in varuh garderobe, ob porazih je jokal

Vsak klub potrebuje svojega "dobrega duha", človeka, ki je vedno zraven, ki pomeni neko stalnico in za katerega navijači vedo, da je "njihov" v dobrem in slabem. Pri Olimpiji je bil to dolga desetletja ekonom Arif Behrić, ki je z ženo Fato v obdobju od 1973 do 2012 skrbel za opremo nogometašev. Danes to "vlogo" igra fizioterapevt Klemen Pavlinič-Pavle, ki so ga Green Dragons (tako kot Arifa) ovekovečili tudi z grafitom. Le malokdo pa ve, da je imel ljubljanski klub svojega "dobrega duha" že v časih pred in po drugi svetovni vojni. To je bil na Primorskem rojeni oskrbnik štadiona in "varuh" garderobe Jože Čepar.

Čepar se je rodil leta 1891 v kraški vasici Barka pri Sežani. Že zelo mlad se je zaposlil na železnici kot sprevodnik. Leta 1915, ko je v teh krajih divjala prva svetovna vojna, se je preselil v Ljubljano, kjer si je ustvaril dom in nadaljeval delo pri železnici. Ker je bil politično sumljiv jugoslovanskemu režimu, so ga leta 1932, pri zgolj 41 letih, prisilno upokojili. Takrat se je začela njegova pot športnega delavca, naprej v Zeleni jami pri Slovanu, nato pa za Bežigradom pri Primorju.

"Oskrboval sem tisto igrišče nasproti stadiona, ki ga danes ni več, ostali pa so spomini, sveži in nepozabni," se je nostalgično spominjal v Slovenskem poročevalcu leta 1952. "Kako smo se sončili, večni martinčki, se prali in se pomenkovali, tovariško kakor le mora biti. In kadar je bila tekma in smo izgubljali, sem jih poslušal, te naše fante, kako so se dajali v kabinah. Ko pa je spet zabrlizgala piščalka, so bili kakor en mož. Rekli so: zdajle pa stisnimo pesti, fantje! – in so poleteli na igrišče in zmagali."

V klubu je ostal tudi po spremembi imena v Sportni klub Ljubljana, ki je bil v javnosti predstavljen kot "fuzija" z Ilirijo, čeprav temu ni bilo tako. "Delali smo naprej – in kaj bi vam mogel lepšega povedati kakor to, da se me danes od vsepovsod spominjajo stari igralci. Bili smo kakor bratje in smo taki ostali, šli smo skozi vojno, jaz v Ljubljani, mnogi izmed njih pa v partizanih."

Med okupacijo je delal za Osvobodilno fronto, širil ilegalno literaturo ter zbiral orožje in hrano za partizane. Po vojni je nova oblast ukinila SK Ljubljano in namesto nje ustanovila Svobodo-center, ki je zadržala barve, igralce, navijače in igrišče svojega predhodnika. In seveda tudi oskrbnika štadiona, Jožeta Čeparja, ki je ostal zvest bežigrajskemu klubu tudi po še dveh menjavah imena, naprej v Enotnost in nato novembra 1948 v Odred.

"Danes sem, kolikor me je živega – (bogme, tega je veliko!) – z Odredom. Kaj delam, me vprašate? Vse! Opravljam garderobo, čistim, nadzorujem in – opazujem," je ponosno povedal novinarju Slovenskega poročevalca in z njim delil svojo filozofijo nogometa: "Vsak nogometaš naj gre pred nedeljsko tekmo lepo že v petek zgodaj v posteljo, naj se spočije, vse drugo pa naj pusti pri miru, še vino in dekle! Jaz sem nor na nogomet, ampak samo če je tehnično lep. Kdor pa gre na nogo, ga sovražim, da bi ga kar poteptal.«

Vrhunec z Odredom je Jože Čepar doživel v sezoni 1953/54, ko je ljubljanski klub eno leto plesal med jugoslovansko elito. Izpad iz lige ga je zelo prizadel, vrnitve v prvo zvezno ligo desetletje kasneje pa ni doživel, saj je leta 1955, star 64 let, umrl za kapjo.

"Po naravi je bil sicer odrezav in trd v besedah, vsi pa, ki smo ga poznali, smo vedeli, da je po srcu dober," so zapisali njegovi prijatelji v osmrtnici. "Ljubil je posebno najmlajše, čeprav jim tega ni zmerom pokazal. Niso bili redki primeri, da se je po porazu svojih ljubljencev razjokal in šele po zopetni zmagi se mu je razjasnilo lice."