Zeleni oktober za Slovenijo: Želeli smo nove obraze in dobili smo jih

Brez Josipa Iličića, Mihe Zajca in Andraža Šporarja bi bili izgovori za morebiten neuspeh na zadnjih dveh tekmah lige narodov lahko spisani že v naprej. Tekmi proti Kosovu in Moldaviji sta zelo dobro ponazorili, kako uspeh dostikrat ne temelji na posameznikih, temveč predvsem na tem, kako zelo pomembna sta pozitiven moštveni duh in predvsem motivacija. Dolgo teh vrlin v igri slovenske reprezentance nismo čutili in to je pravzaprav največja zmaga slovenske reprezentance, ki kričeče čaka na kakšno koli pozitivno novico. Zmage v ligi narodov bi zlahka relativizirali, tudi končna najvišja nagrada – napredovanje v višji kakovostni razred – je bolj 'kozmetika' kot realen znanilec preporoda slovenske reprezentance. Vendarle pa nikoli ne velja zanemariti teže zmage – ta je vedno in vselej najboljša opora pri postavljanju na noge. Slovenija je trenutno ravno v tej fazi – dvigovanja na noge.

'Novi obrazi' so tukaj
Neuspehi so vselej povezani z občutkom zasičenosti in potrebe po osvežitvi, kar pa je pogosto v praksi veliko težje izpeljati kot se sliši v idealiziranem svetu. Selektor(ji) so preizkušali marsikaj, največkrat brez pravega oziroma želenega efekta. Tokrat je drugače. Že septembra je zelo dobro priložnost izkoristil Nino Kouter, ki je za debitanta in igralca, ki nikoli ni igral na posebej visoki klubski ravni, odigral zelo hrabro. Oktobra sta se Matjažu Keku 'zgodila' še dva – Sandi Lovrić, nedavno na novo nacionalizirani reprezentant, je na zgolj dveh tekmah namignil na to, da je on morebiti vezist, ki ga Slovenija pogreša že dolga leta. Zadetek in asistenca, kreativne rešitve, dinamika in kombinatorika – prvi vtis je pozitiven in po prvih dveh nastopih je jasno najmanj to, da Lovrić ne bo zgolj številka v kadru slovenske izbrane vrste.

Nikakor pa ne velja prezreti igralca, ki je v slovenski javnosti vse prej kot 'nov obraz'. Damjan Bohar je pet od svojih osmih reprezentančnih nastopov zbral v zadnjih dveh mesecih in je tako morebiti celo največji zmagovalec avkcije za boljši položaj znotraj izbrane vrste. Bohar se je marsikomu zdel drugačen, kot smo ga pomnili iz obdobja v Mariboru – čeprav je star 28 let, je njegova kariera v silnem vzponu, kar je bilo očitno tudi na dosedanjih reprezentančnih predstavah. Z njim je igra Slovenije postala hitrejša in bolj nepredvidljiva, tekma v Moldaviji pa je bila zagotovo njegova najboljša, saj praktično ni bilo slovenskega napada, ki bi šel mimo njega.

Ustalila se je naveza Mevlja – Blažič
Slovenija v ligi narodov še ni prejela zadetka, tudi izven tega pa je nasprotnikom, sploh glede na pretekla leta, dovolila veliko manj priložnosti za zadetek. Matjaž Kek je glede izbora centralnih branilcev veliko bolj konservativen, kot je bil denimo pred njim Srečko Katanec. Na prvih devetih uradnih tekmah pod njegovim vodstvom je vselej v osrčju obrambe začel Aljaž Struna, že na zadnji tekmi v letu 2019 proti Poljski pa je opravil mehek prehod, in sicer je položaj ob Mihi Mevlji zavzel Miha Blažič.

Primorec je včeraj začel že peto uradno tekmo zapovrstjo, naveza z Mevljo pa je tako postala stalnica, ki jo potrebuje vsaka resna reprezentanca. Blažič si je položaj ob Mevlji 'kupil' z uspehi v majici Ferencvarosa in je danes eden tistih igralcev, katerim bi lahko reprezentanca pomagala še okrepiti status in renome v klubskem nogometu.