Celje (foto: uradna spletna stran kluba)
Celju je uspelo narediti veliko razvojni korak naprej. A treba je priznati ,da so bile okoliščine izjemno ugodne, morda ne bodo nikoli več. Tudi evforija, ki so jo zaznali v klubu, je v resnici precej bolj omejena.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Pred dvobojem s Slovanom so Celjani na svojih družbenih omrežjih napisali, da za njih navija vsa Slovenija. Toda Slovenija je, kljub vsemu, tudi nogometna dežela. In v nogometnih deželah navijači drugih klubov ne navijajo za rivale iz domače lige. Prej nasprotno. Mislite, da navijači Liverpoola navijajo na Manchester United v ligi prvakov? In obratno? Da navijači Barcelone navijajo za Real Madrid? Da so navijači Partizana veseli, če je Zvezda uspešna v Evropi? Da pripadniki Torcide skačejo od veselja, če se Dinamo uvrsti v ligo prvakov?
Nedvomno pa so za Celje navijali vsi, ki vodijo slovenske nogometne prvoligaše, saj bi uvrstitev v ligo prvakov pomenila, da v obliki solidarnostne nagrade vsak klub dobi nekaj več kot milijon evrov. In to je za slovenski nogomet velik denar. Večji seveda za Brinje, Radomlje in Aluminij kot za Maribor ali Olimpijo, a še vedno velik.
Vsekakor je za Celje navijalo tudi veliko ljudi, ki sicer ne spremljajo slovenskega nogometa in nimajo svojega kluba v slovenski ligi. To je pri nas znan in zelo razširjen fenomen. To so ljudje, ki se »nalepijo« na vsak športni uspeh, ne glede športno panogo in ne glede na to, ali jih tisti šport, v katerem je v nekem trenutku Slovenija uspešna, sploh zanima. Takih "navijačev" je imelo Celje v dvoboju s Slovanom prav gotovo veliko.
Vseeno pa je izjava, da za ta enigmatični ruski projekt navija "vsa Slovenija" povsem absurdna. V nekih drugih razmerah bi bila morda celo resnična. Celje vendarle ni Maribor ali Olimpija, nima velikega rivala, katerega navijači avtomatično ne bodo navijali zanj. Če bi bil to nek organski, zdrav projekt, ki bi zrasel na podlagi znanja in potrpežljivega trdega dela, bi jim marsikakšen nevtralen navijač želel uspeh. Če bi bilo Celje na primer slovenski Bodo/Glimt …
Toda celjski projekt je samo še eden od mnogih podobnih projektov v evropskem nogometu, kjer je denar edini faktor, ki dela razliko. In takšne zgodbe nogometno javnost težko ganejo. Takšnih zgodb je preveč in niso tako zanimive, kot se morda zdi tistim, ki jih pišejo. Takšne zgodbe so zanimive navijačem klubov, ki jim je "sekira padla v med" in so njihov klub prevzeli ambiciozni vlagatelji, ki so iz takšnih in drugačnih razlogov pripravljeni vložiti nenormalen denar glede na nogometno okolje v katerem delujejo. To je pa tudi vse.
Denar lahko kupi marsikaj, ljubezni pa ne more kupiti. In če smo iskreni, tudi spoštovanja ne.
Celjanom je po porazu s Slovanom ostala liga Europa, ki je še vedno izreden dosežek in bo klubu prinesla lep denar. Tudi preostali prvoligaši bodo še vedno dobili lepo vsoto v obliki solidarnostne nagrade (okoli 600.000 evrov), liga prvakov pa bo do nadaljnjega ostala nedosegljiva za slovenske klube.
Liga Europa nikakor ni slaba tolažilna nagrada. Gre za precej višji rang od konferenčne lige. Letos bodo v tem "drugorazrednem" evropskem tekmovanju igrali Juventus, Milan, Bayer Leverkusen, Olympique de Marseille, Lyon, Crystal Palace, Sunderland, Rennes, Celta Vigo, Celtic in podobni klubi.
Bodo pa verjetno na Areni Z'dežele še lep čas obžalovali zgodovinsko priložnost, ki se jim je ponujala. Žreb jim je bil v vseh kvalifikacijskih krogih izredno naklonjen in v bodočnosti se na tak poljub sreče ne bo šlo več zanašati. Tako pač je.