Borna Proleta, Mura (foto: Posnetek zaslona)
V boju za osmo mesto v 1. SNL sta Mura in Primorje, medsebojni obračun pa so dobili Prekmurci.
V minulem krogu slovenske prve lige je bila poleg večnega derbija med Olimpijo in Mariborom na sporedu še ena tekma, ki je imela izreden pomen za obe moštvi. To je bilo sobotno srečanje na soboški Fazaneriji med Muro in Primorjem. Prekmurski in primorski klub sta edina kandidata za predzadnje mesto, saj so ostala moštva točkovno že predaleč, da bi lahko še zdrsnila v boj za obstanek.
Glede na to, da sta bili ekipi izenačeni po točkah, je bilo srečanje še toliko bolj ključno. Daleč od tega, da bi ponujalo kakšno dokončno odločitev, seveda, toda v nogometu je psihološki aspekt, ki ga prinaša zmaga na takšni tekmi, včasih lahko tudi odločilnega pomena. Mnogokrat se v nogometu zmaguje z glavo, ne z nogami.
Po tem, kar smo videli do tega ključnega obračuna, bi si drznili reči, da je Primorje boljša ekipa. Bolje vodena, bolj psihološko trdna, z več smisla v igri in predvsem z veliko več poguma. Mura je bila v nekaterih pomladanskih tekmah prav sramotno slaba in ni pokazala niti kančka karakterja.
Tokrat pa je bilo na soboškem mestnem štadionu pred kakimi tisoč gledalci ravno obratno. Mura je bila tista, ki je pokazala več želje in poguma, Primorje pa je bilo mlačno in povsem neprepoznavno. Ajdovci so na tekmah, ki so jih v zadnjem obdobju izgubili, pokazali ogromno pozitivnih lastnosti in bi lahko rekli, da so imeli veliko smole, na srečanju, ki je bilo v marsičem najbolj pomembno, pa so povsem odpovedali.
V prvem polčasu tudi Mura ni pokazala nič posebnega, toda videlo se je, da ima željo, da je motivirana, da se trudi in ve kaj hoče. Zato ni bilo nobeno presenečenje, da je v 25. minuti povedla.
Ključno vlogo pri tem golu je odigral argentinski državljan Federico Rose, ki je pred kratkim kot posojen igralec prišel na ravnico iz sežanskega Tabora. Enaindvajsetletni napadalec, ki se je rodil v Kanadi jamajškemu očetu in argentinski materi, ima tudi hrvaško babico (po materini strani) in zato državljanstvo EU. Slikovitemu poreklu je dodal slikovito predstavo. To je bil šele njegov drugi nastop v črno-belem dresu in izkazal se je za solidno okrepitev.
Njegov strel od daleč, ki ga je hrvaški vratar Primorja Tony Macan samo odbil, je v mrežo pospravil komaj devetnajstletni Kenan Kurtović, še en pomladanski novinec, ki se je izkazal za posrečeno potezo uprave. Mladi robustni Primorec, otrok Kopra, je v Mursko Soboto prišel iz mladinske ekipe Celja in dosegel že svoj tretji gol v članskem nogometu.
Tik pred koncem prvega polčasa je Primorje izvedlo svojo edino omembe vredno akcijo. In kot je to v navadi v nogometu, je bilo to dovolj za izenačenje. Šempetrc Elian Demirović, ki se je v mladosti kalil tudi v mladinskih kategorijah milanskega Interja, je odlično izvedel prosti strel z desne, v kazenskem prostoru pa je najvišje skočil otrok ajdovskega kluba Žan Bešir, ki je z glavo usmeril žogo v mrežo in izenačil. To je bil edini strel Primorcev v okvir vrat na celotni tekmi.
V drugem delu je Mura spet pokazala več volje in borbenosti, kar jo je na koncu nagradilo. Tekma je bila bolj ali manj odločena v petih minutah, ključna za novo vodstvo Prekmurcev pa sta bila domači kapetan Nino Kouter in gostujoči vratar Macan. Bojeviti vezist Kouter je bil eden ključnih igralcev Mure v tisti magični sezoni 2020/21, ko so črno-beli osvojili državni naslov. Nato je odšel v Turčijo in nekaj let igral za Celje, poleti pa se je vrnil na rodno grudo.
Gol, ki ga je dosegel s strelom od daleč in ki mu je botrovalo izredno slabo posredovanje hrvaškega čuvaja mreže, je bil prvi v dresu Mure po skoraj natanko petih letih. Nazadnje je namreč zadel v dresu matičnega kluba 6. marca 2021, ko je bil uspešen proti Aluminiju v šampionski sezoni. Tudi takrat je nosil kapetanski trak.
Pet minut kasneje je bila tekma odločena. Dalmatinec Borna Proleta, ki je nekoč igral tudi za Primorje (in zato ni proslavil gola), je bil v pravem trenutku na pravem mestu. Spet je bil ključen Argentinec/Jamajčan/Kanadčan/Hrvat Rose, ki je podajo v kazenski prostor z glavo preusmeril do Prolete, ta pa je podstavil nogo in razblinil vse dvome o zmagovalcu.
Zadnjih dvajset minut tekme bi moralo Primorje napasti z vso silo, a tega preprosto ni bilo sposobno. Mura je rutinsko ohranila prednost in zabeležila šele drugo zmago v zadnjih desetih tekmah. Od konca novembra lani do srečanja proti Primorju so Prekmurci na devetih tekmah zabeležili eno zmago in kar osem porazov.
V istem obdobju so Ajdovci zbrali zgolj točko več, saj so na desetih tekmah dvakrat zmagali, enkrat remizirali in sedemkrat izgubili. Ena od dveh zmag je bila konec novembra proti Muri v Ajdovščini.
Ekipi torej dosegata dokaj podobne rezultate v zadnjem obdobju, zato je težko reči, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju. V začetku maja, dva kroga pred koncem sezone, ju čaka še en medsebojni obračun, tokrat v Ajdovščini in to bi znala biti epska bitka za biti ali ne biti. Res pa je, da imata obe moštvi še varovalno mrežo, ki ju lahko obvaruje trdega padca v drugo ligo. Kdorkoli bo predzadnji, si bo lahko golo prvoligaško življenje reševal še v dvoboju z drugouvrščenim drugoligašem.
Oba kluba pa druži tudi nezavidljiva finančna situacija. Tudi če oboji obdržijo prvoligaški status, se to ne bo kar tako spremenilo. Še vedno obstaja nevarnost, da gre kateri od teh dveh klubov po poti Domžal. To je kruta realnost slovenskega nogometa, ki ga finančno pokonci držijo samo tuji vlagatelji in konstantno prodajanje igralcev.