Žan Vipotnik (foto: pigac.si)
Žan Vipotnik odšteva zadnje dni v Mariboru. Čaka ga prestop na tuje, pred katerim pa smo se z njim pogovarjali v Ljudskem vrtu.
Do trinajstega leta je igral za Dravinjo, zadnjih devet let pa je član Maribora. Dolgo ne bo več v vijoličastem, pritiski iz tujine so namreč že tako močni, da v kratkem pričakujemo prestop najboljšega strelca letošnje sezone v Prvi ligi Telemach. Žan Vipotnik z neverjetnim razvojem in z doseženimi goli v zadnjih sedmih mesecih preprosto mora naprej, v močnejšo ligo in v večji klub. Podrl bo prestopni rekord Maribora, to je bolj ali manj že jasno, vprašanje je le v katerem klubu se bo to zgodilo.
Vipotnika smo tik pred koncem zanj prelomne sezone ujeli na enem zadnjih treningov v Mariboru. Čeprav se mu je v letošnji sezoni zgodilo resnično veliko in je iz anonimneža ekspresno hitro zrasel v enega najbolj prepoznavnih igralcev lige in tudi reprezentanta, je mladi napadalec ohranil mirno glavo in prepoznaven nasmešek, ki spremlja njegove podvige na nogometnih igriščih.
Sezona 2022/2023 je skorajda končana, za vas je bila izjemna. Kako vam uspeva predelovati vse skupaj?
Ne vem, kaj bi rekel, kar gre nekako (smeh, op.p.). Sanjsko je, če sem iskren. Za to živiš, za to delaš kot igralec. Mislim, da je bilo v začetku oktobra, ko sem prvič zadel. Potem se je začelo vse skupaj spreminjati. Ampak to je ... Koliko? Sedem mesecev? Hitro je minilo vse skupaj, zgodilo pa se je toliko stvari in seveda teh 20 golov. Ampak zdaj pa je tudi malce škoda, da se sezona končuje, ker mi ravno gre.
Začetek letošnje sezone je bil za Maribor naravnost obupen, za vas pa precej negotov. Koliko je manjkalo, da niste že lani poleti odšli drugam?
Bil sem četrti napadalec v klubu. Treniral sem, smo se pa pogovarjali okrog nove posoje. Na koncu sem ostal v Mariboru, rekel sem si, da bom čakal na priložnost. Uf, slabi smo bili. Bili smo brez ideje, pa še Evropa nas je povsem razbila. Tisti začetek je zaznamoval sezono.
Neuspešne posoje so za nogometaše običajno hoja po robu. Vas je posoja v Gorici, kjer vam ni šlo, vrgla iz tira?
Pri mladincih sem dosegal po dva gola na tekmo. Potem sem šel v Gorico in v polsezoni dal en sam gol. Težko je bilo. V Maribor sem se vrnil, ko je bil trener Simon Rožman. Igral sicer sem, ni pa mi šlo. Vse, kar sem počel, je bilo bolj kot kaj drugega na silo. Ugotovil sem, da tako ne bo šlo, prevelika želja tudi ni najboljša stvar, saj lahko zablokiraš. Ni pa me to vrglo iz tira.
(foto: pigac.si)
Kaj je povzročilo tisti klik, po katerem ste eksplodirali v letošnji sezoni?
Zdaj je lahko govoriti za nazaj. Pač, delal sem, treniral in čakal. Ko sem dosegel tisti gol v Gorici, ko mi je podal Rok Kronaveter, se je vse spremenilo. Videl sem, da lahko dosegam gole, tega pravzaprav sploh ne znam pojasniti. Potem je šlo naprej, z dodatno motivacijo. Mislim, da so tudi drugi začeli drugače gledati name. Napadalec težko sam naredi kaj veliko, odvisen je od soigralcev in njihovih žog. Če kot napadalec nekaj daš ekipi, lahko pričakuješ, da boš tudi kaj dobil nazaj.
Vaš prestop je v tem trenutku le še vprašanje časa. Kako zelo, če sploh, se vam v resnici že mudi iz Maribora?
Rad bi čimprej izvedel, kaj sledi. Nisem nepotrpežljiv, le vedel bi rad pri čem sem. Vem, da se že nekaj časa veliko govori in piše o klubih in prestopu, lepo je, če se tuji klubi zanimajo zate. Tujina je moja želja, rad bi poizkusil, mislim, da je to normalno za igralca v moji situaciji in pri mojih letih.
Kaj pa prestopne govorice, iz dneva v dan jih je več, koliko motijo vaš vsakdan?
Je kar zanimivo. V medijih izvem več kot od agenta in kluba (smeh, op.p.). Ne spravijo me te stvari pretirano iz tira, to je del posla. Osredotočen sem na to, kar je pomembno. Za te stvari skrbijo drugi ljudje, moj fokus je še naprej na igrišču.
Dinamo Zagreb velja za favorita med zainteresiranimi klubi, vam je ta opcija zanimiva?
Najbolj pomembno je to, da grem v klub, ki si me želi in vidi nekaj v meni. To mora biti tudi klub, ki daje priložnost mladim igralcem. Seveda štejejo tudi druge stvari, recimo mesto, okolje, liga. Vem, da bo v tujini težje, tam bom sam. Dinamo je menjal trenerja, Igor Bišćan je nekdanji selektor mlade reprezentance. To zagotovo je klub, ki stavi na mlade. Je pa prehitro še za te stvari. Počakajmo še malo.
Kaj pa Crvena zvezda?
Lepo je slišati, da se takšen klub zanima zame. Vemo, da bo v naslednji sezoni igral v ligi prvakov. Crvena zvezda je res velik klub, konec koncev je to bivši evropski prvak. Vse to bomo upoštevali, na koncu pa ocenili, kaj bi bilo najbolje za moj razvoj in kariero.
Kako vam je življenje spremenil reprezentančni prvenec?
To je bila super izkušnja. Neverjetno je bilo. Večine igralcev nisem poznal od prej, to so super fantje z lepimi karierami. Gol proti Kazahstanu pa je bil nekaj sanjskega. Vau, ne vem res, kako bi opisal občutke. Težko je iz slovenske lige priti v reprezentanco, še težje pa v njej igrati.
V napadu slovenske reprezentance igrate skupaj z Benjaminom Šeškom in mnogi vaju vidijo kot sedanjost ter tudi prihodnost slovenskega napada. Sta kompatibilna?
Sva! Dobro sva se ujela, veliko sva se družila med reprezentančno akcijo. V isti ekipi sva tudi v namiznem tenisu (smeh, op.p.). Lahko igrava skupaj, sva kompatibilna. Veselim se junija. To bosta izjemni tekmi, polne Stožice. Danska je odlična reprezentanca, je sila, mislim pa, da smo konkurenčni vsem.
Za nekoga, ki je bil še ne dolgo nazaj kandidat za posojo v katerega od manjših klubov, zvenite samozavestno. Od kod takšna lahkotnost preskakovanja različnih ravni?
Ne dvomim vase, to je to. Ko pridem na igrišče, skušam stisniti do konca in potem vidim, kje sem. Enkrat je to Gorica, drugič Olimpija, potem reprezentanca. Imam pa tudi soigralce, ki so igrali v tujini in to pomaga. Saj veste, Iličić, Tolić, posebej pa Kronaveter. Rok mi pomaga od prvega dne, veliko se pogovarjava, igral je v tujini, ve, kako je. Povsem jasno mi je in to mi vsi govorijo, da se zame začenja nekaj povsem novega in to ne bo enostavno. Pripravljen sem na to, ni me strah.
(foto: pigac.si)