Žan Trontelj za Nogomanio o HNK Gorici in tudi o tem, kako je zaustavil Anteja Rebića: 'Prvič imam trenerja, ki mi odgovarja po načinu igre'

Grosupeljčan Žan Trontelj, otrok Brinja, ki si je nogometno ime ustvaril pri Bravu in Muri, se je po ukrajinski epizodi kot posojen igralec Zorye Lugansk dokončno uveljavil v tej sezoni pri hrvaškemu prvoligašu Gorici. Desni bočni nogometaš, ki lahko igra tako v vezni kot tudi obrambni liniji je v tej sezoni zacementiran v prvi enajsterici moštva predmestja Zagreba.

V zadnjem krogu je Gorica na domačem terenu presenetila favoriziranega Hajduka, Trontelj pa je svoje prispeval s tem, da je povsem nevtraliziral slovitega Anteja Rebića.

"Na koncu je povsem vseeno, kje dobiš tri točke," pravi slovenski branilec. "Ni važno ali jih dobiš proti Hajduku ali proti Istri ali Vukovarju. Nam je najbolj pomembno, da si čim prej zagotovimo obstanek. Premagati Hajduk ali Dinamo je seveda vedno lepo, sploh ker je tudi, ko igramo doma tri četrtine navijačev na štadionu njihovih."

Na Anteja Rebića se ni posebej pripravljal in skromno pravi: "Ni več to ta 'veliki Ante', kakršen je bil v Milanu."

Nad strategom Gorice, Splitčanom Mariom Carevićem (njegov pomočnik je nekdanji soigralec iz Novega mesta Denis Mojstrović), ki je v Sloveniji delal pri novomeški Krki, je Trontelj navdušen: "To je prvi trener, ki mi res odgovarja mojemu načinu igre. Pri njemu lahko najbolje pokažem svoje sposobnosti; da sem v fazi napada čim višje, blizu nasprotnikovih vrat, da sem lahko čim večkrat nevaren za njihov gol s streli, predložki ali vtekanjem v prostor. To on od mene zahteva in mislim, da sem v tem najboljši. Igram najboljši nogomet v svoji karieri. Carević ima zelo dodelano igro, točno ve, kaj hoče. To stalno treniramo in o tem stalno govorimo. Igramo moderen nogomet, dosti pozornosti posvečamo pripravi napada. Igrati hoče po tleh, brez nepotrebnih dolgih podaj."

Toda Carević vseeno ni brezupen ideolog. "Moramo biti pragmatični," priznava Trontelj. "V nekih situacijah, kakor je bilo zdaj proti Hajduku, se zapreš in igraš za točke, ker si moramo zagotoviti obstanek. Mislim pa, da je Carević zelo perspektiven trener in me ne bi presenetilo, če bo nekega dne vodil Hajduk ali kak drug resen, velik klub."

Žan Trontelj ima veliko izkušenj iz slovenske lige, ki pa vseeno ni na tako visokem nivoju kot hrvaška: "Vsak igralec, ki gre iz Slovenije opazi podobne stvari. V fizičnem smislu sicer hrvaška liga ne odstopa, ukrajinska liga je recimo fizično veliko bolj naporna, se pa na Hrvaškem igra hitreje zaradi boljših terenov, zaradi kvalitete igralcev, ni pa spet to 'nek drug svet' za igralce iz slovenske lige. 'Surova kvaliteta' posameznikov je na višjem nivoju, bolj so šolani, bolje naučeni. Če je dal igralec skozi akademijo Dinama, Lokomotive ali Hajduka, potem veš, da neko znanje ima."

Hrvaška liga je v marsičem primerljiva z ukrajinsko: "Neke povprečne ukrajinske ekipe ne bi rekel, da so boljše od hrvaških. Šahtar in Dinamo Kijev sta na nivoju zagrebškega Dinama, povprečne ekipe pa imajo precej povprečne proračune, tehnične pomanjkljivosti pa nadomeščajo s fiziko. Takih lig je v Evropi veliko: Češka, Poljska, Madžarska. Ni neke ekstra kvalitete, potem pa se to nadomesti s fizičnim pristopom. Tako je od vojne dalje tudi v Ukrajini. Nekateri ukrajinski igralci, ki danes dobivajo priložnost, v prejšnjih časih ne bi igrali."

Njegov klub, s katerim ima še enoletno pogodbo, Zorya Lugansk, se je v zadnjem desetletju selil že dvakrat. Leta 2014 so morali iz Luganska pobegniti v Zaporožje, leta 2021 pa iz Zaporožja v Kijev. Zdaj igrajo na štadionu kijevskega Dinama. "Na povprečnih tekmah se zbira med tisoč in dva tisoč gledalci," se spominja bivši slovenski mladi reprezentant. "Imajo tudi navijaško skupino, toda večina ljudi iz tega dela Ukrajine je v vojni coni. Mnogo navijačev Zorye je med vojno umrlo, veliko pa jih je v vojski."

V Ukrajino zavestno, ker je tam liga vseeno močnejša kot slovenska

Kljub temu se je Žan pred nekaj več kot letom dni odločil prestopiti iz Mure v Zoryo. "Prišla je ponudba in sem se odločil za ta korak, ker je ukrajinska liga vseeno boljša od slovenske. Predstavljen mi je bil projekt, rekli so, da gre za resen klub, ki je sedem, osem let zapored igral v evropskih tekmovanjih. Ko sem prišel tja, pa ni bilo vse tako, kot sem si predtavljal."

Za njegov prihod je bil zaslužen hrvaški trener Mladen Bartolović. "Dokler je bil on na klopi, sem redno igral, potem pa so se stvari v klubu spremenile. Divja država. Ko pride do sprememb, se spremeni vse. Nisem bil v načrtih novega trenerja. Vztrajal sem, da hočem oditi. Ni šlo toliko za vojno stanje, bolj zaradi kluba, mentalitete ljudi. Ni bi bilo všeč."

Dejstvo, da v vzhodnem delu države divja vojna, ga ni preveč motilo ali plašilo. "Bilo nas je pet igralcev s prostora bivše Jugoslavije in trudili smo se vse obrniti na šalo. Vojna nam je bila zadnja skrb. Res pa je, da lani ni bilo tako hudo, kot je letos. Od septembra, oktobra dalje se je stanje precej spremenilo. Mi smo morda enkrat na mesec kaj slišali, zdaj je tega vsak dan več. Glede vojne se je marsikaj spremenilo."

Kljub veljavni pogodbi si v Ukrajino ne želi več vrniti. "Gorica ima možnost odkupa," pravi Trontelj. "O tem se bomo pogovarjali proti koncu sezone, ampak plan je, da se ne vračam nazaj." Nič ne bi imel proti, če bi ga hrvaški prvoligaš odkupil od Ukrajincev. Besedo pri tem bo imel (tudi) Slovenec - športni direktor Gorica Boštjan Blažinčič.

Trontelj je ponosen otrok Brinja 

Kot Grosupeljčan, ki nikoli ni zaigral za člansko ekipo Brinja, vseeno zelo pozorno spremlja svoj matični klub in mu želi uvrstitev v prvo ligo: "To, kar so naredili, odkar se je iz Ilirije vrnil Goran Marković, je sijajno. Nekoč smo imeli samo en teren, na katerem nam sploh niso dovolili trenirati, zdaj imajo tri, štiri igrišča. Tega nimajo niti klubi v prvi ligi. Gledam vrhunce tekem, kakšne bolj zanimive tekme pogledam v živo prek interneta. Poznam nekatere fante, tako da iskreno upam, da se uvrstijo v prvo ligo."

Ne vidi razloga, zakaj Brinje ne bi mogle biti stabilen prvoligaš: "Upam, da bodo imeli dovolj podpore, da bo spodoben proračun, da bodo lahko konkurenčni. Zakaj ne? Kaj manjka Grosuplju? Če lahko v prvi ligi igra Aluminij in podobni klubi, zakaj ne bi tudi Grosuplje."