Liga Europa finale (foto: Getty Images)
Razdelitev vstopnic za finale lige Europa (tudi za druga elitna tekmovanja velja podobno) dokazuje, kako UEFA govori nekaj, dela pa nekaj povsem drugega.
Finale lige Europa bo letos v Istanbulu na stadionu Besiktasa, ki sprejme nekaj več kot 42.000 gledalcev. UEFA, ki zelo rada uporablja prazne puhlice o tem, kako pomembni so navijači za evropski nogomet, je za dejanske navijače obeh finalistov namenila le približno polovico vstopnic. Za podpornike Aston Ville in Freiburga je to ena najpomembnejših tekem v zgodovini obeh klubov, vendar so dobili vsak le po 11.000 vstopnic.
UEFA lahko dogodek predstavlja, kakor hoče – kot »nogometni festival«, »eden od evropskih vrhuncev« ali »praznovanje« –, a sodobni evropski finale ni več zasnovan za navijače. Zasnovan je za poslovne partnerje. Korporativni partnerji in razni »turisti« so v kontekstu finala vedno pomembnejši od navijačev, ki bi jim to, da so na štadionu, pomenilo vse na svetu.
Navijači Ville in Freiburga so porabili na tisoče evrov, da so lahko spremljali svoja kluba po vsej Evropi. Letalske vozovnice, hoteli, odsotnost z dela, programi zvestobe, ki so jih gradili leta in leta. A ko pride do finala, je velik del štadiona rezerviran za sponzorje, goste iz VIP-prostorov, vodstvene delavce, delegate in »nevtralne« vstopnice, ki se pogosto že v nekaj urah znajdejo na spletnih straneh za preprodajo.
Odgovor UEFE na te očitke je predvidljiv. Sponzorji financirajo tekmovanja. Televizijske hiše potrebujejo prostor. Gostinske storitve prinašajo prihodke. Vse to drži. A nogomet je prestopil mejo, ko so dogodki okoli finala postali pomembnejši od navijačev na samem prizorišču.
Finalist dobi 11.000 vstopnic, medtem ko so še vedno na voljo poslovni paketi, ki stanejo tisoče evrov. Pravi navijači se borijo za vstopnice na žrebanjih, kjer je verjetnost uspeha podobna kot pri loteriji, medtem ko se »nevtralne sekcije« štadiona polnijo s turisti, ki so se prišli slikat za objave na družabnih omrežjih. In UEFA se sprašuje, zakaj nezadovoljstvo narašča.
UEFA rada ponavlja, da se nogomet igra za navijače, da so podporniki klubov »življenjska sila tega športa«. A le dokler se ne začne razprava o razporeditvi vstopnic. Takrat postanejo pravi navijači le ovira, ki jo je treba obiti pri prodaji najboljših vstopnic.
Nogomet ni postal šport številka ena na svetu zato, ker bi sponzorji ustvarjali vzdušje. Hrup, barvitost in čustva, ki jih UEFA vsako sezono prodaja po vsem svetu, ustvarjajo navijači, ki se udeležujejo tekem – isti ljudje, ki se jih na največjih tekmah vse bolj potiska na stran. Podobnemu fenomenu smo priča tudi pri prodaji vstopnic za svetovno prvenstvo, ki se začenja čez mesec dni.
Koncept »nevtralnega navijača« je morda največja izmišljotina od vseh. V teoriji naj bi spodbujal dostopnost. V resnici pa spodbuja trg s preprodajo vstopnic, višje cene in tisoče ljudi, ki iz obupa potujejo brez vstopnic.
UEFA bi to lahko spremenila že jutri. Finalisti bi lahko prejeli 70 odstotkov vstopnic, če bi hoteli res odlično vzdušje pa tudi več. Korporativne sekcije bi se lahko zmanjšale. Gostinske storitve bi bile še vedno na voljo v manjšem obsegu. A to bi pomenilo, da bi se morali odpovedati delu prihodkov. In to seveda nikakor ne pride v poštev. UEFA je že zdavnaj dokazala, da je dobiček glavno vodilo, vse ostalo je drugotnega pomena.
Navijači Freiburga in Ville pa naj se znajdejo kakor vedo in znajo.