Dimitar Mitrovski (foto: uradna spletna stran kluba)
"Misterij Mitrovski" je ena od osrednjih zgodb pri Olimpijo v zadnjem letu. Igralec, ki je na Hrvaškem navduševal, v Ljubljani ne more postati igralec, ki bi delal razliko.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Olimpija je z izpadom iz pokala proti trboveljskemu Rudarju dosegla novo dno. To je bila realno edina pot do lovorike, ki je bila ljubljanskemu klubu še na voljo, saj je zelo težko verjeti, da se bodo zeleno-beli vključili v enakovreden boj za vrh v ligi. Olimpija ima mnogo težav na vseh nivojih, toda kar se igrišča tiče, je stvar dokaj jasna: ta ekipa preprosto ni dovolj kvalitetna.
Marvin Čuni, Luis Perea, Federico Rose in še nekateri drugi preprosto niso nogometaši s katerimi se je mogoče boriti za naslov slovenskega prvaka. Poleg tega pa ima Olimpija tudi nekaj zelo kvalitetnih igralcev, ki iz različnih razlogov ne dajejo tistega, kar se od njih pričakuje.
Najbolj očiten primer je Dimitar Mitrovski.
Makedonec je pred nekaj več kot letom dni prišel v Ljubljano za zelo visoko odškodnino (okoli 700.000 evrov) in pričakovanja so bila seveda temu primerna. Takratni športni direktor Goran Boromisa ga je iz Varaždina pripeljal s slovesom enega boljših nogometašev hrvaške lige. V modrem dresu Varaždina je »makedonski Messi« res delal razliko in bil izbran celo v idealno enajsterico sezone 2024/25.
Mitrovski bi moral prevzeti vlogo nosilca igre in nadomestiti Raula Florucza, ki je za rekordno odškodnino odšel v Belgijo po briljantni sezoni v zelenem dresu. Ni šlo za direktno zamenjavo, saj je Mitrovski drugačen tip igralca od Florucza, toda v smislu vloge in statusa v ekipi bi moral biti Makedonec ena od gonilnih sil v napadu in pri kreaciji igre.
Toda razen redkih prebliskov se je Mitrovski povsem utopil v sivini Olimpijinega povprečja. Ni postal vodja ekipe, ni postal tisti igralec, okoli katerega se vse vrti in ki ga vsi iščejo s podajami. Zakaj?
Glavni razlog je prav gotovo kronična nestabilnost pri Olimpiji. Ko je Mitrovski podpisal za ljubljanski klub, je bil trener Portugalec Jorge Simao. Po debaklu proti Celju (0:5) je moštvo dve tekmi vodil začasni trener Ivan Senzen, nato pa je prišel Nizozemec Erwin van der Looi. Tudi on ni dolgo zdržal in preostanek sezone je ekipo vodil španski Argentinec Federico Bessone. Kljub podaljšanju pogodbe, je moral Bessone pred začetkom nove sezone nenadejano oditi, njegovo mesto pa je zasedel neizkušeni Mišo Brečko. Namesto njega je že po dveh tekmah prišel Jugoslav Trenchovski.
Mitrovski je tako v nekaj več kot letu dni pri Olimpiji delal s kar šestimi (!) različnimi trenerji. In vsak od njih je imel neke svoje ideje, neka svoja prepričanja, svojo taktiko in pristop. Mitrovski pa ni igralec, ki bo deloval na podobno transformativen način kot pred njim Raul Florucz. Potrebuje delujočo strukturo okoli sebe, da lahko izstopa. Poleg tega mu je ob prihodu nagajala poškodba, tako da ni mogel takoj pokazati vsega, kar zna
Še najbolje je Makedonec deloval pod Bessonejem, ki ga je bolj pogosto uporabljal na položaju »desetke« kot na desnem krilu, kar je sicer njegova osnovna pozicija. V tem obdobju, v spomladanskem delu minule sezone, je Mitrovski odigral tudi svojo najboljšo tekmo za Olimpijo, ko je naravnost blestel ob zmagi nad Celjem s 3:1. V spominu nam je ostal tudi naravnost čudovit gol iz prostega strela proti Kopru na Bonifiki, to pa je tudi vse.
Mitrovski je v tem letu dni pokazal preprosto premalo.
Tudi zdaj, ko je trener njegov rojak Trenchovski, Mitrovski ne izstopa. Trenchovski ga vidi na desnem krilu, od koder naj bi prodiral v sredino in ustvarjal nevarnost pred nasprotnim golom. Toda Mitrovski preprosto nima eksplozivnosti za prodore po boku, zato se njegovi poskusi prepogosto končujejo v nasprotnem bloku. Na postavljeno obrambo bi morala priti do izraza njegova superiorna tehnika, a tudi temu nismo bili priča. V večini primerov mu ne uspe priti mimo nasprotnega igralca, zato poskuša z dvojnimi podajami ali streli od daleč. In v tem je precej neuspešen.
Če želijo pri Olimpijo izvleči več iz svojega najdražjega igralca, morajo prenehati s konstantnimi menjavami trenerjev, nogometašev in uslužbencev v pisarnah. Trenerji in igralci potrebujejo stabilno okolje na vseh ravneh, da lahko normalno delajo. Uigrati skupino igralcev, jih sinhronizirati in »uglasiti«, je proces, ki potrebuje svoj čas. In samo uigrana in smiselna celota lahko nato izvrže posameznika, kakršen je nesrečni »makedonski Messi«.
Brez spoštovanja specifičnih nogometnih zakonitosti uspeha ne more biti.