Olimpija (foto: Aljoša Cankar)
Kaj so bili glavni razlogi za to, da se je v sezoni 2024/25 naslov državnega vrnil v Ljubljano?
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Slovensko državno prvenstvo ima v zadnjih treh letih vsaj en skupen imenovalec – državni prvak je bil v veliki meri določen že po koncu jesenskega dela sezone, ko si je vodilna ekipa priigrala dovolj varno prednost, da ji zasledovalci niso bili več sposobni slediti.
V sezoni 2022/23 je bila tako Olimpija Alberta Riere dva koraka pred konkurenco, podobna situacija pa je bila tudi v lanski sezoni, v kateri so si Celjani precej hitro zagotovili lepo prednost in nato le še odštevali čas do dneva, ko so prestopili ciljno črto.
Letošnja Olimpija je v tem smislu podobna Celju in Rierini Olimpiji, a ima hkrati nekaj edinstvenih značilnosti, zaradi katerih naslov prvaka letos ni bil nikoli zares vprašljiv
Dober štart
Olimpija je imela po koncu jesenskega dela sezone šest točk prednosti, s čimer je nadaljevala tradicijo zadnjih dveh prvakov in z odločnostjo ter konsistentnostjo porezala krila svojih rivalov, ki nikoli niso premogli kaj več kot le obdobij boljše forme. Olimpija je naslov prvaka osvojila predvsem zato, ker je bila daleč najbolj stanovitna ekipa v ligi in od najmočnejših posebna v tem, saj je znala zmagovati tudi, ko igra ni stekla. Takšnih situacij v letošnji sezoni pri Olimpiji sploh ni bilo malo.
(Daleč) najboljša obramba
Olimpija je na 35 tekmah prejela vsega 20 zadetkov, kar je daleč najmanj med vsemi – na drugem mestu je Maribor, ki je prejel kar 10 golov več. V zadnjih sezonah neprebojna obramba ni bila posebej ključnega pomena za osvajanje naslova, saj so denimo Celjani lani prejeli 34 golov, Olimpija pa pred dvema letoma pod vodstvom Riere celo 39. Zadnja tako granitna šampionska obramba sega v sezono 2017/18, ko je Olimpija pod vodstvom Igorja Bišćana prejela le 17 golov.
Trener
Izbor Victorja Sancheza je bila prva in najpomembnejša poteza pri gradnji šampionske zasedbe. Sanchez je v Olimpijo prinesel red, odgovornost, prilagodljivost in stanovitnost, ki je bila še bolj kot na domačih tleh očitna v evropskih tekmovanjih. Sanchez ni obseden s spektakularnim nogometom, h kateremu teži Albert Riera, temveč je veliko bolj trener, ki ga zanima cilj. V času, ko se veliko pogovarjamo o obnašanju trenerjev izven igrišč, Sanchez velja za trenerja, ki daje zunanji podobi velik pomen. Njegov spoštljiv odnos najbolj ponazarja situacija tik ob koncu tekme proti Radomljam, ko ni podlegel pritisku in vratarju Matevžu Vidovšku dovolil izvajati enajstmetrovko pri vodstvu s 4:0.
Selekcija ekipe
Zasluge za naslov gredo vsekakor tudi snovalcu ljubljanske ekipe Goranu Boromisi, ki je z bolj rigidnimi finančnimi okvirji kot v Mariboru in Celju premeteno sestavil ekipo, ki združuje ideal s poslovnega vidika kluba – osvojila le naslov prvaka, istočasno pa je atraktivna tudi na tržnici. Boromisa je sestavil tekmovalno ekipo, ki sicer ne prekipeva od lepote, a je zgrajena na zelo čvrstih temeljih ter ponuja veliko možnosti za dodatno nadgradnjo.
Najbolj klasična formula za uspeh: izjemen vratar + napadalec, ki dela razliko
Olimpija je močan in kompakten kolektiv, ki pa ne premore takšne kakovosti, da bi sam po sebi ponujal kakršna koli zagotovila. V letošnji sezoni se je Victor Sanchez vselej lahko zanašal na dva posameznika, ki sta bila vsak v svoji obrti razred zase. Matevž Vidovšek je v državnem prvenstvu na kar 21 tekmah ostal nepremagan, Raul Florucz pa je bil skozi celotno sezono igralec, ki je bil na ravni celotne lige svet zase, saj je bil sposoben 'iz nič' ustvarjati nevarne situacije in prelamljati ključne trenutke tekem. Oba je izstrelil sistem, a brez njiju sistem ne bi več deloval.