Acun Ilicali (foto: Getty Images)
Vsi največji slovenski klubi so tako ali drugače v tujih rokah. Je to dobro ali slabo?
Ko je leta 2015 v slovenski nogomet vstopil Milan Mandarić, je bila Olimpija po njegovem prevzemu edini slovenski klub v tujih rokah. Danes, skoraj desetletje kasneje, so vsi naši večji klubi razen Kopra v delnem ali popolnem lastništvu tujih vlagateljev. Pa tudi Primorci so se pred kratkim poigravali z idejo, da bi klub z Bonifike prodali tujcem, a na koncu ni bilo dovolj resnih ponudb.
Kar se tujega lastništva nogometnih klubov tiče, gre slovenski klubski nogomet v korak s časom. V angleški ligi so vsi večji klubi razen Tottenhama v tuji lasti. Manchester City je v lasti vlagateljev iz Združenih arabskih emiratov, Newcastle je v rokah saudske kraljeve družine, medtem ko imajo Manchester United, Liverpool, Arsenal in Chelsea ameriške lastnike. Tuje lastnike imajo tudi manjši klubi, na primer Nottingham Forest, ki mu predseduje grški ladjarski magnat Evangelos Marinakis ali nekoč veliki Everton, ki ga precej neuspešno upravlja v Monaku živeči britansko-iranski poslovnež Farhad Moshiri.
V Franciji je PSG v katarski lasti, Marseille je leta 2016 kupil Američan Frank McCourt, Lyon je v rokah njegovega rojaka Johna Textorja, medtem ko ima nekaj več kot 66% Monaca v lasti Rus Dmitrij Ribolovlev. V Italiji imajo tujci oba milanska velikana, pa tudi Romo, Fiorentino in še nekaj drugih klubov. V Španiji je lastnik Valencie med navijači izredno nepriljubljeni singapurski poslovnež Peter Lim, Malago ima katarski investitor Abdullah Al Thani, Girona pa je v lasti emiratske City Football Group.
Živimo v času globalnega kapitalizma in nogomet je samo odraz družbe.
Pri nas je Olimpija v rokah nemško-hrvaške naveze, Maribor je v procesu prodaje Turkom, ki se že obnašajo kot lastniki, v Celju kraljujejo Rusi, v Murski Soboti pa je začel vse vajeti vleči novi ameriški vlagatelj, ki sicer ni popoln lastnik kluba, je dal pa očitno dovolj denarja, da lahko sprejema pomembne odločitve.
Ko je Adam Delius v drugi polovici leta 2021 kupil Olimpijo od Milana Mandarića, je bil slovenski javnosti povsem neznan. Bavarec, ki je obogatel z nepremičninami, se je izkazal za nekoliko bolj racionalnega lastnika od Mandarića. S precej manjšim finančnim vložkom je dosegel in presegel Mandarićeve dosežke, ni pa uspel stabilizirati kluba, saj so Olimpijo v treh letih njegove vladavine pretresale mnoge strukturne in finančne krize. Njegov tesni sodelavec Igor Barišić je "blestel" z včasih bizarnimi in povsem iracionalnimi izjavami, ki so mnogokrat mejile na parodijo. Uspehi na terenu so do neke mere zakrili težave v klubu, kljub temu pa je Deliusovo vladavino težko oceniti negativno. Sploh če vemo, v kako slabem stanju mu je klub prepustil Mandarić.
Kapital ruskega milijonarja Maksima Demina je v celjski klub prišel leta 2020. Ob sklenitvi posla je bil Denim tudi lastnik angleškega Bournemoutha, ki ga je kasneje prodal, še vedno pa ima svoj delež v nekaterih drugih evropskih klubih. Ko je bil prevzem končan, so Celjani na socialnih omrežjih objavili, da je zdaj Bournemouth prijateljski klub. Obraz prevzema je bil v Sloveniji živeči Rus Valerij Kolotilo, Denim pa je ostal v ozadju in se v glavnem ni mešal v vodenje kluba. Nekajkrat je bil na Areni Z'dežele, za slovenske medije pa ni dal nobene izjave. Zato pa je veliko več govoril Kolotilo, ki je, tako kot Barišić, občasno "blestel" z bizarnimi izjavami.
Projektu na začetku kljub velikemu vložku ni šlo vse po načrtih, v sezoni 2020/21 so se celo borili za obstanek, v minuli sezoni pa jim je le uspelo osvojiti naslov. Rusi konstantno menjajo "filozofijo kluba", spreminjajo prestopne strategije in včasih vlečejo povsem iracionalne poteze. Najbolj ekstremen primer je vračanje Alberta Riere na celjsko klop.
(foto: nkolimpija.si)
Najnovejši tuji igralec, ki je stopil na slovenski nogometni oder, je turški medijski mogotec Acun Ilicali, ki je v procesu prevzema Maribora. Za razliko od Demina, je Ilicali zelo zgovoren. Bil je že na nekaj tekmah v Ljudskem vrtu, organiziral pa je tudi predstavitveno tiskovno konferenco, na kateri je predstavil svoje poglede. Toda prevzem še vedno ni zaključen in turški poslovnež uradno še vedno ni lastnik kluba. Kljub temu je že vložil nekaj denarja, svoje "finančne mišice" pa je pokazal tudi v zaključku prestopnega roka, ko je v Ljudski vrt pripeljal paket petih nogometašev. Pri tem poslu športni direktor Marko Šuler ni sodeloval, njegova prihodnost v klubu je negotova, pomembnih odločitev pa nekdanji branilec že zdaj ne sprejema več.
Kako dolgo bo še trajala saga o prevzemu lahko samo ugibamo, dejstvo pa je, da se Ilicali, ki je tudi lastnik angleškega Hulla in član uprave turškega Fenerbahčeja, na dnevni bazi ne bo ukvarjal s štajerskim klubom, pač pa bodo to v njegovem imenu počeli nekateri njegovi tesni sodelavci.
Američan George Juncaj, po rodu sicer črnogorski Albanec, ima poleg Mure v lasti tudi ameriški tretjeligaški klub Michigan Stars. Juncaj je pred časom v slovenskem nogometu že deloval, ko je vložil nekaj denarja v Gorico, kjer pa se zgodba ni razpletla po njegovih željah in je odšel. Nekaj malega je vložil tudi v hrvaško Rijeko, v obeh klubih pa je bil zraven tudi njegov sin Steven Juncaj, ki je pred kratkim "presenetljivo" podpisal za Muro in tudi že dosegel prvi gol. George Juncaj je že povlekel nekaj ključnih potez. Za direktorja je nastavil svojega človeka Agrona Šaljo, organiziral priprave v Chicagu, s Tončijem Žlogarjem, ki ni želel, preko svojih principov, ko gre za igranje Juncajevega sina in ameriških igralcev, ki so prišli iz Michigan Stars, se je dogovoril za prekinitev pogodbe, samega sebe pa je ustoličil za športnega direktorja.
Ta dejanja ne vzbujajo ravno zaupanja, da bo odgovorno in racionalno vodil klub. Gorica se je z njim že opekla. Se bo tudi Mura? To bo pokazal čas. Seveda je vedno možen tudi drugi scenarij, česar si verjetno želijo zvesti navijači Mure.
Od naših prvoligašev je v tuji lasti tudi lendavska Nafta, vendar gre v tem primeru za nekoliko drugačen model. Klub napaja madžarski državni kapital, tako kot Osijek na Hrvaškem, TSC v Srbiji, Sepsi v Romuniji in DAC na Slovaškem.