(foto: Getty Images)
Azija je na svetovnem prvenstvu 2026 doživela kolektivni neuspeh.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Azija je gromozanski kontinent, največji na svetu, obenem pa ima tudi največje število prebivalstva. Resda predvsem zahvaljujoč državam, ki jih ni na svetovnem prvenstvu (Indija in Kitajska), vseeno pa je v zadnjih letih prevladoval občutek, da je azijski nogomet v vzponu.
Eden od razlogov je bil seveda enormen finančni vložek, ki so ga v nogomet vložile nekatere zalivske države, predvsem Saudova Arabija in Katar, deloma tudi Združeni arabski emirati. Toda tudi na Daljnem vzhodu se je zdelo, da nogomet bliskovito napreduje, ne toliko zaradi finančnih vložkov, kot predvsem zaradi načrtnega dela in dobrih strategij. Pri tem mislimo predvsem na Japonsko in Južno Korejo.
Zaradi dviga števila udeležencev svetovnega prvenstva z 32 na 48 so imeli Azijci prvič kar devet predstavnikov na mundialu, tri več kot pred štirimi leti v Katarju. Leta 2022 se jih je polovica (tri od šestih reprezentanc) uvrstila v osmino finala, tokrat pa sta le dve »prišepali« do šestnajstine. Na turnirju je trenutno samo še Avstralija, ki v resnici ni azijska dežela, a je zaradi določenih koristi pred dvema desetletjema (leta 2006) »prestopila« iz oceanske federacije v azijsko.
Ker je Azija tako velika, je smiselno, da jo pogledamo v nekoliko bolj regionalnem smislu. Na tem prvenstvu je nastopilo kar pet reprezentanc z Bližnjega vzhoda (Iran, Saudova Arabija, Katar, Irak in Jordanija), dve iz Daljnega vzhoda (Japonska in Južna Koreja), po ena pa iz Centralne Azije (Uzbekistan) in pacifiške regije (Avstralija). Zgodba vsake reprezentance je seveda unikatna, toda kot celota so pokazale preprosto premalo.
Poglejmo najprej bližnjevzhodni kontingent. Iran je posebna zgodba, saj so ga ameriške oblasti onemogočale na sto in en način, tako da njihov izpad ni bil povsem v domeni športa. Izbrani vrsti Iraka in Jordanije nista igrali tako slabo, a sta bili obe v zelo težkih skupinah in njun izpad ni presenečenje. Katar je bil slab kljub nenormalnim vložkom v nogomet, še bolj pa je razočarala Saudova Arabija, ki je v zadnjih nekaj letih z milijardnim vložkom evropski prestopni trg povsem obrnila na glavo, ogromno pa vlagajo tudi v razvoj reprezentančnega nogometa.
Od daljnovzhodnih ekip je zelo razočarala Južna Koreja, ki je izpadla v skupinskem delu na račun zelo povprečne Južne Afrike. Bes, ki ga je to povzročilo na korejskem polotoku, so svetovni mediji dobro dokumentirali, tako da je jasno, da so bila pričakovanja neprimerno višja. Japonci so imeli nekaj smole, da so v šestnajstini finala naleteli na Brazilijo, saj so v skupinskem delu pokazali odličen nogomet in nasploh navdušili s hitrostjo, disciplino in organizacijo. Toda tudi oni bodo na koncu razočarani, saj so želeli priti dlje kot le med zadnjih 32.
Uzbekistan se je izkazal za premalo kvalitetno reprezentanco. Kljub temu, da imajo v svojih vrstah Abdukodirja Khusanova, ki igra pomembno vlogo pri Manchester Cityju, so bili v obrambi premalo zbrani, v napadu pa premalo odločni. Bi bilo drugače, če bi selektor ostal Srečko Katanec? Brez dvoma je Ljubljančan boljši trener od svetovnega prvaka Fabia Cannavara, ki je že na klopi zagrebškega Dinama pokazal, da trenerski posel ni zanj.
Avstralci so presenetili z zmago nad Turčijo, vendar sta njuni naslednji dve tekmi (proti ZDA in Paragvaju) pokazali, da je bil tisto le srečen preblisk in da je bil razlog za zmago bolj v nesmiselni igri Turčije kot v dobri igri Avstralcev. Kljub temu imajo priložnost, da se »prešvercajo« v osmino finala, saj je Egipt nasprotnik po meri.
Če potegnemo črto pod azijske nastope na tem prvenstvu, lahko mirno zapišemo, da so dosegli manj od pričakovanega, sploh tukaj mislimo na Saudovo Arabijo in Južno Korejo. Ljubljeni vodja Saudove Arabije, kronski princ Mohamed bin Salman, bo moral dobro premisliti, če je bil ves denar, ki so ga zmetali v nogomet (in šport nasploh) dobro porabljen. Histerična reakcija Korejcev in njihovo sramotno obnašanje do selektorja Honga, pa spada bolj v kakšen japonski manga strip kot v resnični svet. Bebasto in otročje …