Thomas Muller (foto: Getty Images)
Na svetovnem klubskem prvenstvu se bo dokončno končala era Thomasa Mullerja v Bayernu.
Ko se bo končalo klubsko svetovno prvenstvo, bo legendarni Thomas Müller zapustil Bayern, edini profesionalni klub za katerega je igral v svojem življenju. To bo konec neke ere, nekega zelo dolgega obdobja, ki ga je poosebljal in definiral enigmatični napadalec, ki ni bil zares napadalec.
Müller je v rdečem dresu bavarskega velikana preživel 17 let. Toliko časa je minilo, odkar je avgusta 2008 debitiral za člansko moštvo v prvem krogu sezone 2008/09 proti Hamburgu. Številke so neverjetne: 751 tekem, 248 golov, 222 asistenc, 13 bundesligaških naslovov in dve ligi prvakov. Če k temu dodamo še 131 nastopov, 45 golov in naslov svetovnega prvaka leta 2014 z nemško reprezentanco, dobimo sliko igralca, ki je v nogometu dosegel vse. Absolutno vse.
In vendar se še do danes, ko je že globoko v zenitu svoje kariere, strokovnjaki ne morejo povsem strinjati, katero pozicijo je igral. Okej, vsi se lahko strinjamo, da je bil ofenziven igralec. Ni bil branilec in ni bil vezist. Toda kakšne vrste ofenzivni igralec je bil? Je bil klasična devetka? Lažna devetka? Desetka? Krilo? Bil je vse to in nič od tega. Bil je preprosto »interpret prostora«.
Leta 2011, v zgodnji fazi svoje profesionalne kariere, je v nekem intervjuju samega sebe označil za raumdeuterja, kar v grobem prevodu pomeni interpret (deuter) prostora (raum), se pravi nekdo, ki instinktivno razume, kje se bo odprl prostor in kako ga izkoristiti. Šlo je za izredno lucidno in inteligentno besedno igro, ki se je nanašala na uveljavljeno nemško besedo traumdeuter (interpret sanj). Ta izraz je populariziral Sigmund Freud, ko se je intenzivno ukvarjal s psihoanalitično razlago sanj.
Torej lahko rečemo, da je bil Müllerjev položaj »raumdeuter«? Ne moremo, ker to ni položaj, to je tip igralca. Müller je bil preprosto polivalentni ofenzivni igralec, ki je znal zelo dobro izkoriščati svoje instinktivno razumevanje poteka igre in odpiranja prostorov. Ni bil posebno hiter, ni bil posebno tehnično podkovan, ni bil posebno dober v skoku … in vendar je bil eden najboljših igralcev na svetu. Vedno se je pojavil tam, kjer je moral biti. Interpretiral je prostor in slutil podajo. »Vse je odvisno od usklajenosti podajalca in tistega, ki vteka v prostor,« je zelo preprosto pojasnil svojo »skrivnost«.
Raumdeuter ni veliko sodeloval v gradnji napada. Njegova glavna odlika je bilo zaključevanje akcij, ki so jih ustvarili soigralci. Igral je med linijami in napadal vertikalne koridorje med nasprotnimi branilci ter ustvarjal prostor z inteligentnim gibanjem brez žoge. Skrivnost njegove neverjetne učinkovitosti je bila predvsem sposobnost, da je v pravem času na pravem mestu. Gre torej za mentalno, ne telesno sposobnost. V tem segmentu je bil Müller preprosto najboljši nogometaš na svetu. In iz tega izvirajo njegove neverjetne številke pri golih, asistencah in lovorikah.
Ob vsem tem pa je Müllerjev pomen za Bayern presegal igrišče. Kot rojeni Bavarec, domači fant, je bil ikona kluba in ljubljenec navijačev. Bil je poosebljenje največjega nemškega kluba. Ker Bayern ni hotel podaljšati pogodbe s petintridesetletnikom, so bili navijači zelo jezni in razočarani. Smatrali so, da je klub izdal enega izmed njih, igralca, ki je v poplavi plačancev z vseh koncev sveta predstavljal avtentično dušo bavarskega kluba.
Njegov relativno povprečni videz in njegovo ime, ki je statistično najpogostejše v Nemčiji, sta najbolj očitna pokazatelja tega, kako zlahka se navijači Bayerna in nemške reprezentance poistovetijo z njim. Če k temu dodamo še njegov humorističen, odkritosrčen in povsem spontan način komunikacije z mediji, dobimo odgovor na vprašanje, zakaj je tako priljubljen, tako spoštovan in zakaj ga bodo navijači in novinarji tako neizmerno pogrešali.
Auf wiedersehen, legenda!