Včasih je bil večni derbi izrazito ljubljanski: Primorje in Ilirija se nista želela združiti, raje sta obračunala

Obdobje od leta 1920 do leta 1936 je v slovenskem nogometu zaznamovalo veliko rivalstvo med največjima ljubljanskima (in slovenskima) kluboma Ilirijo in Primorjem. Derbi med belo-zelenimi in črno-belimi je bil vedno vroč in temperamenten. Kluba pa se nista spopadala samo na zelenem polju, pač pa tudi v pisarnah, kjer sta se konstantno borila za prevlado v Ljubljanski nogometni podzvezi (LNP).

Po začetni dominaciji Ilirije, ki je rivale v tem obdobju v glavnem premagovala z visokimi rezultati, se je Primorje s sistematičnim delom dalmatinskega trenerja Zvonka Buljevića, do leta 1928 toliko približalo ilirijanom, da je tega leta prvič osvojilo naslov slovenskega prvaka. S tem je postalo rivalstvo še bolj strupeno in brezkompromisno.

Z zlomom newyorške borze leta 1929 je cel svet zajela velika gospodarska kriza, ki je zelo prizadela tudi Jugoslavijo. V Ljubljani se je v začetku tridesetih let dvajsetega stoletja začelo razmišljati o združitvi velikih rivalov, ker naj bi mesto le s težavo vzdrževalo dva velika nogometna kluba. Poleg tega je Jugoslovanska nogometna zveza v konec leta 1932 prvič v zgodovini uvedla enotno državno ligo, v kateri pa je bil prostor samo za en slovenski klub.

Zaradi tega so se razprave o smiselnosti združitve smrtnih sovražnikov še bolj razplamtele. Prišlo je celo tako daleč, da sta oba kluba pristala na to, da njuno članstvo glasuje o tem. Ilirija je na izrednem občnem zboru v dvorani Delavske zbornice 26. januarja 1933 zavrnila združitev s Primorjem. Na tajnem glasovanju je bilo 108 proti 20. To je bila zmaga za nasprotnike združitve Frana Jeralo, Stanka Bloudka, Ivana Kavška in druge "stare ilirijane". Istočasno je imelo Primorje redni občni zbor v kletni dvorani hotela Metropol. Še preden je prišlo do glasovanja o združitvi, so že dobili vest, da je Ilirija fuzijo odklonila, zato sploh niso glasovali.

Ker ni prišlo do združitve, je bilo treba dobiti slovenskega predstavnika za državno ligo. Dogovorili so se, da bosta Ilirija in Primorje odigrala dve kvalifikacijski tekmi in skupni zmagovalec bo zastopal slovenski nogomet v državni ligi. Prva tekma je bila na sporedu 5. februarja 1933 na igrišču Primorja za Bežigradom.

"Čudno naključje je hotelo, da se je za prvi veliki nogometni dogodek na ljubljanskih tleh pripravilo celo letošnje muhasto vreme," so zapisali v Jutru. "Komaj teden dni je tega, ko so po vsej okolici, še bolj pa po bližnjih in daljnih gričih ter hribih vriskali smučarji, od tedaj pa je snežna odeja kar vidno jemala slovo in do danes so vsaj v Ljubljani ostali po njej le sem in tja žalostni sledovi. Dilce so morale v kot in kot nalašč je prišlo onim množicam, ki bi bile sicer morda le pohitele v belo naravo, da je bila na programu važna nogometna prireditev."

Razmere so bile kljub zimskemu času presenetljivo dobre za nogomet. "Vreme je bilo kar se pravi idealno, topel jug je pospravil sneg, trud uprave pa še njegove ostanke, tako da je bilo igrišče samo res prvovrstno," je bil zadovoljen novinar Jutra. Zbralo se je okoli 2000 gledalcev, kar je pomenilo poln štadion. Navijači Primorja so bili zbrani na jugu, privrženci Ilirije na severu. Oboji so glasno podpirali svoje nogometaše.

Ilirija je takoj napadla in imela že v prvi minuti kot. Mirko Pfeifer je poslal žogo pred gol, kjer jo je Herman Slamič ležerno odbil le do Josipa Unterreiterja, ki je z ostrim strelom popeljal ilirijane v vodstvo. Primorje je prišlo do izraza šele v drugem polčasu in v 70. minuti končno izenačilo po lepi kombinaciji Franca Juga, Hermana Slamiča, Alojzija Ježa in strelca Adolfa Ermana. Igralce Ilirije je izenačenje tako razburilo, da je prišlo do prerivanja in je bila tekma za tri minute prekinjena.

Sedem minut kasneje je izvedel Julij Sočan prosti strel: "Žoga gre v nevarni paraboli proti levemu gornjemu kotu in izkaže se, da je bila za vratarja previsoka, padel je zmagonosni gol." S to zmago si je Primorje zagotovilo minimalno prednost pred povratno tekmo na štadionu Ilirije ob Celovški cesti. "Igra je bila izrazito borbena in skrajno napeta do konca, na prav velikem nivoju pa ni bila," so ocenili v Jutru. "Bilo je mnogo lepih kombinacij, zlasti pri moštvu Primorja, mnogo žilavih in vztrajnih činov pri Iliriji, modre strategije je pokazala več Ilirija."

Dva tedna kasneje, 19. februarja 1933, se je nasproti Tivolija zbralo kakih 1500 gledalcev. Razmere za igro so bile tokrat neprimerno slabše: "Na zmrznjeni podlagi je bilo nekaj centimetrov lepljivega blata, tako da se je žoga že po par minutah pretvorila v težko blatno kepo, ki je do konca onemogočala precizno igro."

Kljub temu je v ostri in živčni tekmi padlo kar pet golov, od tega štirje že v prvem polčasu, ko si je Primorje zagotovilo lepo prednost s 3:1. Spet je hitro povedla Ilirija, nato pa sta njeno usodo zapečatila Adolf Erman (ki je dal dva gola) in Emil Uršič. V drugem delu so uspeli belo-zeleni zgolj znižati rezultat, za kaj več pa jim je zmanjkalo časa in znanja. S skupnim rezultatov 5:3 so se črno-beli Bežigrajčani dokaj suvereno uvrstili v nacionalno ligo.

"Primorje je odločilo obe igri s po enim golom razlike v svojo korist in s tem pridobilo kvalifikacijo, da zastopa slovenski nogomet v državni ligi," so zaključili v Jutru. "Že tesna rezultata kažeta, da prav za prav ni posebne razlike v kakovosti obeh moštev in da je usoda moštva, ki mu je preprečeno avanziranje v višji razred, do gotove meje bridko krivična. Priznati pa je treba, da se je moštvo črno-belih prerilo z bolj žilavo energijo in z rahlo tehnično premočjo, kar je oboje kolikor toliko pravično izraženo v obeh tesnih zmagah."

Primorje se je kar dobro držalo v konkurenci enajstih najboljših klubov Kraljevine Jugoslavije in na koncu zasedlo osmo mesto, kar bi moralo zadoščati za obstanek v ligi, a je bilo na koncu brezpredmetno, ker so pred naslednjo sezono spet spremenili format tekmovanja.