Al Ansar (foto: uradna spletna stran kluba)
Tudi v Libanonu igrajo nogomet! Kateri klubi so najmočnejši in katero rivalstvo je najbolj goreče?
Libanon je zaradi izraelske agresije spet na naslovnicah vseh svetovnih medijev. Nesrečna dežela ob Sredozemskem morju, severno od židovske države in zahodno od razrušene Sirije, je v 20. in 21. stoletju pretrpela že ogromno hudega. V obdobju 1975-1990 je bila v državi državljanska vojna med kristjani in muslimani, ki sta jo za okupacijo izkoristili Sirija in Izrael. V tem konfliktu je življenje izgubilo okoli 150.000 ljudi.
Izrael se je iz južnega Libanona umaknil leta 2000, Sirija pa iz preostanka države pet let kasneje. Sledila je še ena vojna Hezbolaha z Izraelci (2006) in konstantna politična nestabilnost. V sklopu vojne proti Iranu so Izraelci letos spet začeli sistematično uničevati južni Libanon, kjer je večinska populacija šiitska in kjer deluje odporniška organizacija Hezbolah, ki jo podpira Iran.
Ob vsem tem pa ima Libanon tudi zelo bogato nogometno zgodovino in kulturo. Nogomet je, kot povsod drugod po svetu, zelo dober odraz libanonske družbe, ki se sektaško deli v prvi vrsti na kristjane in muslimane, nato pa tudi na katoliške maronitske kristjane in pravoslavce ter na sunite in šiite. Konflikti med maroniti in pravoslavci ter med suniti in šiiti so skoraj še bolj srditi kot med kristjani in muslimani. Če v to mešanico dodamo še Druze, ki imajo svojo monoteistično vero, je slika popolna. In te delitve se odražajo tudi pri libanonskih nogometnih klubih.
V prestolnici Bejrutu, kjer živi skoraj polovica libanonskega prebivalstva, je velika večina pomembnejših nogometnih klubov, ki prihajajo iz različnih mestnih četrti.
Leta 1951 ustanovljeni Al Ansar je najuspešnejši libanonski nogometni klub. Prihaja iz bejrutske sunitske četrti Tariq el Jdideh in ima povečini sunitsko navijaško bazo. V preteklosti je bil pod patronatom leta 2005 ubitega premierja Rafika Haririja, dandanes pa je njegov predsednik in sponzor pomembni politik in član parlamenta Nabil Badr. Brez političnega patronata v libanonskem nogometu ne gre. Al Ansar ima 15 naslovov državnega prvaka in velja za klub višjih slojev in elite. Prvi naslov so osvojili šele leta 1988.
Vendar v libanonskem nogometu stvari nikoli niso črno bele. Kot je pred leti angleškemu novinarju Jamesu Montagueju povedal član Ansarjeve uprave Mahmoud Natour: »Ne morem zanikati, da smo sunitski klub, vendar imamo mešano ekipo. Člani upravnega odbora so šiiti in suniti, eden je celo Jud. Najbolj pomemben je za nas nogomet. Če smo sunitski klub še ne pomeni, da se ukvarjamo s politiko. Trudimo se zgraditi profesionalen klub.«
Al Ansarjev veliki rival je delavski Nejmeh (zvezda), ki so ga leta 1945 v mešani četrti Ras Beirut ustanovili suniti in Druzi iz delavskega razreda, od koder klub črpa tudi večino navijaške baze. Zvezda v imenu in grbu je verski simbol Druzov in mednarodni simbol delavskega razreda. Čeprav je klub pod patronatom vplivne družine ubitega nekdanjega premierja, sunita Rafika Haririja po katerem se imenuje tudi njegov štadion, navijači kluba prihajajo iz nižjih slojev in vseh verskih prepričanj.
»Ni mi všeč, da se štadion imenuje po njem,« je hrvaški novinarki Ivani Perić pred štirimi leti povedal vodja ultrasov Nejmeha. »Ampak po njem se imenuje 'pol mesta', odkar je bil ubit. Večji problem je, da se s klubom upravlja na enak način kot je Haririjeva politika vodila mesto in državo. Nejmeh je talec ozke profiterske zgodbe in ozke politične strankarske vizije.«
Kljub vsem težavam Nejmeh ostaja ljudski klub, ki ga podpirajo suniti, šiiti, Druzi in kristjani. Njegovi navijači so leta 2019, ko so bili v Libanonu protesti proti politični eliti, na štadionu redno izobešali transparente na katerih je pisalo: »Če bo narod lačen, bo požrl svoje vladarje!« Z devetimi naslovi državnega prvaka je Nejmeh drugi najuspešnejši klub v državi. Prvega je osvojil leta 1973, zadnjega pred dvema letoma.
Veliki bejrutski derbi med Ansarjem in Nejmehom je nekoč privabljal tudi do 40.000 navijačev na nacionalni štadion. V vojnih razmerah to seveda ni več mogoče.
Tretji veliki bejrutski klub je Al Ahed, ki je bil leta 1964 ustanovljen v šiitski četrti Ouzai in se je v prvo ligo prvič uvrstil šele leta 1996. Največ navijačev ima na jugu mesta, v šiitski četrti Dahiyeh. Klub je pod patronatom Hezbolaha in je v zadnjih dveh desetletjih osvojil vseh svojih devet državnih naslovov, leta 2019 pa je postal prvi libanonski klub, ki je osvojil kakšno kontinentalno tekmovanje, ko je v finalu pokala AFC premagal severnokorejski 25. april iz Pjongjanga.
Čeprav brez denarja, ki ga prispeva Hezbolah klub nikakor ne bi mogel delovati na tako visokih obratih, je generalni sekretar Al Aheda Mohamed Assi Jamesu Montagueju pred leti zagotavljal, da presegajo sektaške okvire: »Smo moštvo vsega Bejruta. To je šiitska četrt, vendar navijači Aheda niso samo šiiti; prihajajo iz vseh političnih ozadij. Toda tukaj ne govorimo o politiki. To je nogometni klub. Dober nogometni klub.«
V četrti Achrafieh na vzhodu Bejruta, ki je večinsko krščanski del mesta, najdemo dva manj uspešna kluba, Sagesse in Racing, ki pa imata dolgo tradicijo in močno identiteto. Leta 1943 ustanovljena Sagesse (modrost v Francoščini) je klub maronitske katoliške skupnosti, za leta 1934 ustanovljeni Racing Club pa navija prebivalstvo pravoslavne vere. Sagesse še nikoli ni bila prvak, Racing pa ima tri naslove, vendar je zadnjega osvojil davnega leta 1970.
Rivalstvo med tema dvema krščanskima kluboma je izredno veliko, tako da je »derbi četrti Achrafieh« vedno vroč, navijači pa se ne prenesejo med seboj. »Nobene solidarnosti ni med nami, tudi med vojno je ni bilo,« je Montagueju povedal bivši selektor libanonske reprezentance in legenda Sagesse Emile Rustam. »Ne razumem tega. Živimo v 21. stoletju in še vedno delamo razlike med maroniti in pravoslavci. Imamo dve veliki noči. Je Kristus umrl dvakrat?«
Druzi, pripadniki svoje ezoterične monoteistične abrahamske religije, štejejo nekaj več kot pet odstotkov prebivalstva Libanona. Njihov klub je Safa, ustanovljena leta 1939, ki je bila državni prvak trikrat (v obdobju 2012-16). Safa (čistost v arabščini) ima sedež v četrti Wata el-Msaytbeh, v prvo ligo pa se je prvič uvrstila leta 1961.
Njihov glavni rival je drugoligaš Akhaa Ahli iz četrtega največjega libanonskega mesta Alej. Tudi za Akhaa Ahli v glavnem navijajo Druzi, zato rivalstvo vseeno ni tako strupeno kot tisto med Ansarjem in Nejmehom in tisto med Sagesse in Racingom.