Svit Sešlar (foto: Uradni FB/TW/IG profil igralca)
Morda bo zvenelo nepopularno, morda pretirano, toda Celje in Maribor glede na finančne vložke lastnikov obeh klubov nista pokazala kaj prida visokih standardov.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
V soboto zvečer smo imeli priložnost na celjski Areni Z'dežele gledati dvoboj naših daleč najbogatejših klubov. Turški in ruski kapital sta oba štajerska rivala izstrelila v finančno nedosegljive sfere za preostanek slovenske lige. Ko plačuješ posamezne igralce s 40 ali 50 ali celo več tisočaki na mesec, deluješ v neki povsem drugi realnosti o slovenskega povprečja.
Zato so potem seveda tudi pričakovanja večja. In moramo reči, da obračun teh pričakovanj ni izpolnil. Niti ne gre za to, da bi človek pričakoval, da bosta ekipi igrali zelo napadalno, da bomo gledali nekakšen spektakel na turbo pogon, saj to ni bistvo nogometa. Vseeno pa bi za denar, ki je bil vložen v ti dve moštvi, pričakovali nekaj več uigranosti, tempa, želje in poguma. Denar oba kluba imata, kako ga trošita, pa je seveda drugo vprašanje.
Potek tekme je seveda v veliki meri zaznamoval zgodnji gol Maribora, ko je Repas kronal začetno terensko premoč z izredno lepim zaključkom od daleč. Darka Milaniča že nekaj časa nismo imeli priložnost gledati na naših zelenicah, vedeli pa smo da volk dlako menja, čud nikoli. In stari volk je še vedno to kar je bil. V prvi vrsti previden in pragmatičen.
Maribor je klasično "milaničevski", kakršen je bil v prejšnjih obdobjih. Ob dokaj kvalitetnih posameznikih je to odličen recept za osvojitev naslova, sploh če imaš tako malo konkurence. In sploh če tvoj edini resni konkurent igra na dveh frontah, vodi pa ga boleče povprečen trener, ki prav tako izhaja iz pragmatične šole.
Medenih tednov iz zaključka prejšnje sezone, ko je Campelos stabiliziral napol nasedlo celjsko barko in jo varno pripeljal v pristan, je nepreklicno konec. V tej sezoni so očitne vse pomanjkljivosti portugalskega stratega, ki je službo dobil na precej nekonvencionalen način. Jasno je, da je za izzive evropskih kvalifikacij komajda adekvaten, kakršen koli presežek pa od njega ne gre pričakovati.
Tekma, ki jo je na stadionu spremljalo dobrih 4.000 duš, ni bila spektakularna. Priložnosti je bilo nekaj, tempo je bil nizek, kombinatorika omejena, videli pa smo dva povsem različna polčasa. Maribor se je po vodstvu postavil v blok, Celje pa je bilo povsem brezzobo. Kljub temu si je v drugem delu ustvarilo nekaj situacij in iz ene od teh povsem zasluženo izenačilo, saj jim je Maribor prepustil preveč pobude.
Je to res najboljše, kar ima ponuditi slovenski klubski nogomet v tem trenutku? Ob vseh teh bajnih vložkih v ta dva igralska kadra?
Seveda so tudi olajševalne okoliščine. Celje je utrujeno od evropskega ritma, Maribor začenja nov projekt in bodo ti igralci potrebovali nekaj časa, da se uigrajo. To je jasno in nesporno. Vseeno pa bi od teh dveh zasedb pričakovali nekaj več kvalitete na igrišču. Nekaj več žara, nekaj več navdiha.
Konec koncev naj bi šlo za nekakšen lokalni derbi, ki pa je realno bolj medijski konstrukt kot dejanska stvar. Rivalstvo je, o tem ni dvoma. Vendar obračun tekmecev iz največjih štajerskih mest nikoli ni imel tistega naboja, ki ga imajo podobni lokalni obračuni po Sloveniji. Na primer prekmurski, obalni ali zasavski derbi. In to ni nekaj, kar lahko kar tako ustvariš samo zato, ker imata v tem trenutku oba kluba za slovenske razmere ogromno denarja.
Ena od teh dveh ekip bo slovenski prvak, o tem verjetno ni nobenega dvoma. In sodeč po prvem medsebojnem obračunu, lahko zapišemo, da je v deželi slepih enooki človek kralj … Kaj to pove o našem nogometu kot celoti, pa presodite sami.