Milan Mandarić (foto: pigac.si)
Miha Zupan se je poklonil spominu na Milana Mandarića, ki je umrl včeraj v Beogradu. V Olimpiji je preživljal vzpone in padce, toda s časovne distance je ostal legenda kluba.
Velenje. Štadion ob jezeru. 14. maj 2016. Deževno vreme. Nabita tribuna. Zadnje sekunde tekme. Rojeni Mariborčan Rok Kronaveter izvaja strel z bele točke. Po neskončno dolgih in mučnih 94 minutah se žoga znajde v mreži. Po neskončno dolgih in mučnih 21 letih je Olimpija spet slovenski državni prvak. Katarza. Delirij. Razpad živčnega sistema.
Stal sem na dotrajani velenjski tribuni, obkrožen z ljudmi, ki se jim je mešalo … in jokal. Jokal kot otrok. Najpristnejše solze sreče. Moje telo se je treslo, moje misli so brnele in solze so tekle. In podobno je bilo na igrišču. Igralci so tekali naokoli kot razposajeni mladi psi, sem in tja, gor dol, brezciljno. Navijači so preskočili ograjo in se veselili z njimi.
Najlepši dan mojega nogometnega življenja.
In za vse to je bil zaslužen en človek: hrvaški Srb, ameriški Jugoslovan, Ličan in Vojvodinec Milan Mandarić.
Preden je tistega vročega poletja, tistega davnega poletja 2015 kupil Olimpijo od Izeta Rastoderja za štiri milijone evrov, je ljubljanski klub dolga leta taval v temi. Bankrotiral. Zdrsnil v peto ligo. Se vrnil. Se trudil biti konkurenčen. Životaril. Ječal pod težo velikega imena in nezmožnosti boja za naslov.
In potem je prišel stric iz Amerike in vse se je spremenilo.
Milan Mandarić je zapustil Jugoslavijo leta 1969 in obogatel v Kaliforniji, ker je bil med prvimi, ki so vlagali v hitro rastoči posel računalništva. Vendar je bila njegova prva ljubezen vedno nogomet, tako da je začel najprej z vlaganjem v severnoameriške klube, potem pa je svojo pozornost preusmeril na staro celino. Kot vlagatelj ali lastnik je deloval v Belgiji, Franciji in Angliji. Poseben pečat je pustil v zibelki nogometa, kjer je bil predsednik treh pomembnih klubov (Portsmouth, Leicester City in Sheffield Wednesday).
V Sloveniji je na povabilo Mladena Rudonje leta 2006 vložil nekaj denarja v FC Koper, vendar je prišlo do nesoglasij s takratnim koprskim županom Borisom Popovićem, zato se je umaknil iz projekta in zahteval vračilo posojila. Do prvega stika z Olimpijo je prišlo leta 2008, ko se je le-ta ravno uvrstila v drugo ligo in ji je finančno pomagal. Takrat je tudi spoznal Izeta Rastoderja.
"Z dnem 1. 6. 2015 sem z Milanom Mandarićem sklenil dogovor o predaji kluba, zato odstopam z mesta predsednika ŠDNK Olimpija Ljubljana. Do skupščine, ki bo na sporedu 15. 6. 2015, bom opravljal nujne tekoče posle," je v sporočilu za javnost kratko in jedrnato povedal Rastoder.
In 15. junija 2015 začela se je era Milana Mandarića.
"Ljubljančani lahko za prihodnjo sezono pripeljejo pol Barce, okrepitve iz Anglije ali pa najverjetneje iz njegove (Stojićeve) menedžerske agencije, ampak za naslov prvaka se bodo borili Maribor, Koper in Domžale. Olimpija v enem letu ne more ujeti niti aktualnih pokalnih prvakov z Bonifike, ki so na zavidljivi ravni, kaj šele Maribora," se je na grožnjo iz Ljubljane odzval športni direktor "večnega" prvaka Maribora Zlatko Zahović.
Mandarić pa je že v enem prvih javnih nastopov, nekaj dni pred zgodovinskim derbijem z Mariborom v Ljudskem vrtu, jasno dal vedeti, da v Slovenijo ni prišel zato, da bo drugi. In potem je Pušnikova Olimpija odpihnila vijoličaste s 3:0 in boj za naslov je postal realnost.
Sezona je bila turbulentna, Mandarić je menjal trenerje, kot je to znal le on, toda vse to je na koncu privedlo do tiste famozne tekme v Velenju, ko smo vsi jokali, ko smo vsi noreli, ko so sanje postale resničnost, ko je bilo konec dveh desetletij čakanja na naslov prvaka.
In za to mu bodo navijači Olimpije vedno hvaležni. Brez njega se to ne bi zgodilo.
Seveda se je v naslednjih šestih letih zgodilo še marsikaj. Mandarić je mnogokrat vlekel bizarne, nerazumljive, včasih naravnost škodljive poteze. Storil je veliko napak, dal preveč pooblastil sumljivim svetovalcem, zapravljal denar po nepotrebnem in se včasih vrtel v nekakšnem začaranem krogu impulzivnih odločitev in kratkovidnih rešitev.
Toda vse to je zdaj, ko se je za vedno poslovil, nepomembno.
Vedno bomo imeli Velenje.
Hvala za vse, stric Manda, počivajte v miru.