Olimpija (foto: Getty Images)
Na zadnjih dveh tekmah je Olimpija osvojila le dve točki, a zdi se, da bo težko zakockala kar vso prednost. Vseeno, boj za naslov je še vedno odprt.
Olimpija kljub spodrsljajema proti Kopru in Nafti ostaja glavni favorit za naslov slovenskega prvaka, toda s tem, ko je na teh dveh tekmah namesto šestih osvojila samo dve točki, si je nekoliko zakomplicirala življenje. V primeru dveh zmag bi bil naslov že praktično njen, tako pa mariborsko upanje vendarle še tli.
Remija proti Kopru in Nafti sta bila rezultatsko podobna, vsebina na igrišču pa je bila precej drugačna. Proti Primorcem, ki pod Slavišo Stojanovićem igrajo kot prerojeni, je bila Olimpija zelo slaba. Sanchezov klasični manever, da se Doffo pri organizaciji napada iz sredine preseli na položaj levega bočnega branilca, je dal Koprčanom premoč v vezni liniji, Olimpiji pa je pri kreaciji prej škodil kot koristil.
Španski trener je po tekmi govoril o utrujenosti in nelogičnosti koledarja, toda Olimpija je slabo igrala iz drugih razlogov, deloma tudi zaradi njegovih napačnih taktičnih odločitev. Če je moštvo bilo utrujeno, je bila ta utrujenost predvsem mentalna, saj so delovali brezidejno in počasno, Koprčani pa so bili hitri in ostri.
Vendar bi kljub temu Olimpija zaradi individualne kvalitete, da ne rečemo genialnosti, Raula Florucza vseeno lahko zmagala. Če ne bi zaspala pri prostem strelu, kar ji sicer ni podobno. Na koncu je bil remi 1:1 v Stožicah povsem sprejemljiv rezultat za zeleno-bele, ki so odigrali preslabo, da bi si zaslužili kaj več.
Precej drugače pa je bilo v Lendavi. Proti Nafti je bila Olimpija dominantna in suverena. Resda si ni pripravila veliko priložnosti, toda skozi večino tekme je dajala občutek, da ji Nafta preprosto ne more do živega. V napadu se je poznalo, da zaradi kartonov manjka Florucz, kljub temu pa so si Ljubljančani ustvarili dovolj priložnosti, da bi dosegli več kot samo tisti en gol, ki ga je iz enajstmetrovke prispeval eden boljših posameznikov na igrišču, Reda Boultam.
Agba in Brest sta imela v drugem polčasu zelo lepi priložnosti za podvojitev vodstva in logično kronanje popolne dominacije, toda nista zadela. Nigerijec je žogo poslal čez gol, Brestu pa je strel zelo lepo obranil bivši tretji vratar Olimpije Žan Mauricio, ki se je s tem oddolžil za neumnost, ki jo je storil, ko je zakrivil najstrožjo kazen.
Ko smo že pri "najstrožjih" kaznih, najstrožja kazen za ležernost in neprevidnost je v nogometu gol nasprotnika. In to se je zgodilo nekaj minut pred koncem v Lendavi. Vedno zelo zanesljivi Vidovšek, ki je eden od glavnih razlogov, zakaj je Olimpija obrambno tako dobra, si je privoščil neverjetno napako. Lahko žogo je nerazumljivo izpustil iz rok in omogočil izenačenje, ki si ga Nafta glede na prikazano sploh ni zaslužila.
To je nogomet. Dve zelo različni tekmi in dva enaka rezultata, ki pomenita, da slovenska liga še ni odločena. Olimpijo do konca čaka še šest tekem, med njimi tudi gostovanje v Celju in domači večni derbi proti Mariboru. S šestimi točkami iz tekem proti Kopru in Nafti bi bila Olimpija na vrhu praktično neulovljiva, tako pa je le pustila vrata nekoliko priprta in nekaj upanja za rivale iz štajerske prestolnice.
Druga stvar pa je, da Maribor v zadnjih tekmah ni pokazal kaj dosti in da je ena od njegovih dveh zaostalih tekem gostovanje v Celju proti moštvu, ki jih je v četrtfinalu pokala povsem nadigralo in osramotilo. Olimpija kljub spodrsljajem v tem trenutku deluje bolj stabilno od vijoličastih, ki bodo morali krepko dvigniti formo, če bodo hoteli povsem odpreti borbo za naslov slovenskega državnega prvaka.
Kakorkoli obrnemo, dolgčas nam v končnici prvenstva prav gotovo ne bo.