(foto: Nogomania)
Maribor je ero pod vodstvom Acuna Ilicalija začel z Antejem Šimundžo, z njegovo odstavitvijo pa se je začel kaos, ki je s Feđo Dudićem doživel svojo najnižjo točko.
Acun Ilicali je uradno Maribor prevzel novembra leta 2024, neuradno pa že nekaj mesecev prej, saj je bil že kmalu po prihodu novih lastnikov prisoten občutek, da je le vprašanje časa, kdaj bo tedanji trener Maribora Ante Šimundža moral zapustiti klop in prostor prepustiti nekomu, ki bo po godu novim lastnikom in njihovim idejam.
Šimundža je bil eden zadnjih simbolov vsaj relativne stabilnosti v že dolgo nestabilnem klubu, po prvih bolj 'legitimnih' razlogih za zamenjavo trenerja pa je takoj ostal brez službe in to na vsej prej kot gosposki način. Šimundža je namreč že oktobra istega leta moral oditi in ker v času naznanitve njegovega slovesa s klubom sploh še ni sklenil dogovora o sporazumni prekinitvi pogodbe, je njegov odhod iz Maribora končal na SPINS-u.
Slovo je bilo grdo in je takoj zasejalo dvom v odločitve novega lastnika, sploh ker je bila že veliko pred Šimundžinim slovesom 'javna tajna', da bo njegovo delo dobil Boštjan Cesar – reprezentančna legenda, a nepopisan trenerski list in obenem še lik, ki je vsaj nazorsko izhajal iz miljeja največjega rivala.
Če je bil Cesar kljub vsemu vsaj zanimiv poskus trenerske splavitve nekdanjega reprezentančnega kapetana in je v slovenski prostor vnesel novo idejo – tovrstni prehodi velikih imen slovenske reprezentance iz aktivne v trenersko kariero so prej tabu kot kaj drugega – se je kmalu izkazalo, da turški lastniki niti ne vedo, kaj sploh želijo od tedanje naveze Cesar – Mikić, ki je bila po 28 tekmah že preteklost kluba. Čeprav Cesar trenersko ni v Mariboru ni blestel, so bili razlogi za njegovo slovo ponovno nedorečeni, ohlapni, predvsem pa impulzivni in so zgolj še poglobili nezaupanje v odločitve novih lastnikov.
Po Cesarju je mariborski trenerski vrtiljak preklopil v način 'iz dežja pod kap'. Vsaka naslednja odločitev je zgolj potrjevala nesmotrnost prejšnje in ustvarjala kaos, ki se je kazal v vseh ravneh– v povsem neskladnih trenerskih filozofijah, nekoherentni kadrovski politiki in neštetim trenerskim zamislim, zaradi katerih je bila pred vsako tekmo Maribora začetna enajsterica kot loterija.
Tugberk Tanrivermis, turški eksperiment turških lastnikov, je zdržal sedem tekem s katastrofalnim povprečjem 1.29 točke na tekmo, nato je sledil Črnogorec Radomir Đalović, ki je po dveh tekmah in po insceniranem incidentu ugotovil, da ga vodenje Maribora v resnici niti ne zanima.
Tretji trener Maribora v sezoni 2025/26 je postal Feđa Dudić, ki je sprva sicer vnesel nekaj energičnosti in zagnanosti, a se je predvsem na t.i. 'velikih tekmah' hitro izkazalo, da se besede ne prelivajo na igrišče ter da Maribor še naprej trpi za istimi sindromi, katerih rdeča nit je ad-hoc skupaj nametana ekipa brez liderjev, brez sistema in predvsem brez vizije.
Dudić je trudoma zdržal 22 tekem, njegovo povprečje je bilo prav tako klavrnih 1.50 točke na tekmo in po porazu proti Radomljam je bil ponujen odstop še najbolj gosposki možen zaključek nesrečnega mandata, ki ga bodo v Mariboru sploh čutili že čez nekaj mesecev, saj vse kaže na to, da najtrofejnejši slovenski klub po 18 letih ne bo igral v Evropi.
Maribor se tako na večni derbi podaja brez glavnega trenerja, v tem trenutku pa se tudi zdi, da je iskanje novega trenerja zgolj ena od neštetih težav, ki jih mora rešiti vodstvo kluba, ki je navkljub investicijam v igralski kader in bržčas rekordnemu stroškovniku za plače igralcev ustvarilo eno najbolj kaotičnih mariborskih nogometnih zgodb v zadnjih dveh desetletjih.