Udinese je že pred vojno gostoval v Sloveniji, to je bil čas, ko je Ljubljana spoznavala calcio

Udinese Calcio iz Vidma resda nikoli ni bil italijanski državni ali pokalni prvak, vendar ima v svetu nogometa vseeno velik ugled. V črno-belem dresu so v preteklosti igrali mnogi svetovno znani igralci, na primer Brazilec Zico, Čilenec Alexis Sanchez, Nemec Oliver Bierhoff, legendarni vratar Dino Zoff in konec koncev tudi naš Samir Handanović.

Luigi Zorzi, ki je za Udinese igral pred (in med) drugo svetovno vojno (1936-42) in tudi po njej (1949-56), se s temi velikani ne more primerjati, vseeno pa mu je uspelo nekaj zelo nenavadnega. Udinese je namreč v razmaku skoraj dveh desetletij dvakrat gostoval v Ljubljani, prvič maja 1938 in drugič januarja 1955. In obakrat je bil v postavi Zorzi. Prvič kot nadobudni osemnajstletni mladenič in drugič kot izkušeni petintridesetletni veteran.

V sezoni 1938/39 je bil Udinese v Serie C, kjer se je boril za napredovanje v Serie B, SK Ljubljana pa se je krčevito borila za obstanek v jugoslovanski prvi ligi. Pred odločilnim zadnjim srečanjem z beograjskim BSK-jem so Ljubljančani med reprezentančnim premorom v goste povabili videmski klub. "SK Ljubljana priredi to nedeljo prav zanimiv nogometni spored," so najavili v Jutru. "Ob 17.30 bo nastopil naš ligaš v mednarodni tekmi proti italijanskemu klubu UDINESE."

V Jutru so to priložnost izkoristili, da so svoje bralce podučili o italijanskem nogometu: "Sedaj pa nekoliko o organizaciji italijanskega nogometa, o kateri naša javnost ni toliko poučena. Italijanski nogomet je zelo dobro organiziran in uživa največjo popularnost. Država in krajevne oblasti mu nudijo največjo podporo. Visoke politične osebnosti so pokrovitelji in aktivni funkcionarji klubov. Tudi sam predsednik vlade Mussolini je predsednika rimskega kluba Lazio, župan Rima pa predsednik drugega rimskega kluba Roma. Italijanski nogometaši uživajo na železnici 70% popust."

V nedeljo, 22. maja 1938, se je na igrišču Ljubljane za Bežigradom (nasproti štadiona, kjer je danes bencinska črpalka) zbralo veliko število gledalcev, ki so pričakovali zanimivo in izenačeno tekmo. "Odborniki obeh klubov se pozdravijo, izmenjajo spominčke, tudi moštvi se pozdravita, še fotograf opravi svoje, pa že g. Deržaj kot sodnik vzame zadevo v roke in igra se prične," je zapisal poročevalec Jutra.

Mladi Luigi Zorzi, ki je sicer v kasnejši karieri v glavnem igral kot branilec, je tekmo začel na levem krilu v napadu in že v 6. minuti zabil prvi gol. Italijani so povsem nadigrali zeleno-bele in že do polčasa vodili s 4:1. "Opaža se vedno bolj, da domači raje podajajo gostom žoge, kakor pa soigralcem," je bil piker novinar Jutra. "Lepa gesta to – vendar v nogometu nič kaj prida." Končni rezultat je bil visokih 6:2 za Videmčane, ki so se pokazali za premočnega nasprotnika, čeprav so bili tretjeligaš. Ta sezona je bila sicer na koncu uspešna za obe moštvi, saj je Udinese pokoril Serie C in se uvrstil v Serie B, Ljubljana pa je na zadnji tekmi izvlekla točko proti BSK-ju, kar je Beograjčane stalo naslova prvaka, Ljubljančani pa so se z remijem rešili izpada.

Dolgih 17 let kasneje, v zimskem premoru sezone 1954/55 je Udinese spet prišel v Ljubljano. Bežigrajski klub se je takrat imenoval Odred in je že igral na štadionu, ne več na igrišču na drugi strani Dunajske. Videmčani so bili v tej sezoni izredno močni. Igrali so v Serie A in se z AC Milanom borili za naslov prvaka, Ljubljančani pa so bili v drugi zvezni ligi, kjer jim ni šlo vse po načrtih. Med drugim jim je nagajalo tudi igrišče, ki sredi januarja ni bilo uporabno za igranje nogometa, zato je bila tekma prestavljena na štadion v Šiški.

"Tolikšnega zanimanja za nastope Odreda menda že dolgo časa ni bilo, kot to pot, ko je bilo napovedano gostovanje precej dobrega moštva italijanske I. lige Udinese iz Vidma," je v Poletu zapisal Tone Benčič. "Zato ni čudno, da so se že sinoči okoli hotela 'Turist' zbirali najfinejši nogometni kibici in z radovednostjo pričakovali goste, in tako smo tudi mi izrabili njihov prihod za kratek pomenek, kolikor se je pač na hitro dalo. Toda gostje so prispeli v Ljubljano z dvourno zamudo, ker so si po sprejemu na meji pri Sežani ogledali še Postojnsko jamo, ki je napravila na vse igralce in funkcionarje izreden vtis. V 'Turist-hotel' so prispeli dobro razpoloženi in brž smo se zapletli z njimi v pogovor."

Novinar Poleta je "vzel na muho" najstarejšega igralca Udineseja, petintridesetletnega Zorzija, ki se je še zelo dobro spominjal svojega prvega obiska v slovenski prestolnici. "Na vprašanje, kaj meni o srečanju z Odredom, je dejal, da pač ne more presojati kvalitete Odreda, ker igralcev ne pozna, in da ne more predvidevati zmagovalca," je italijanskega branilca citiral Benčič. "Dejal je, da pričakuje težko borbo, dal pa je nekoliko prednosti domačim zaradi domačega igrišča in pa podpore gledalcev."

Njegova napoved se je izkazala za pravilno. Pred 7000 gledalci je motivirani Odred odigral odlično tekmo in renomiranega nasprotnika premagal z 2:1. Če so leta 1938 zgodaj povedli Videmčani, je bilo tokrat ravno obratno. Že v 3. minuti je Stevan Vorgić zadel za 1:0. Po petnajstih minutah so se gostje otresli pritiska in si začeli ustvarjati priložnosti. Izvrstni švedski napadalec Arne Selmosson, eden najboljših nogometašev tistega časa, ki je kasneje igral tudi za Lazio in Romo, je stresel vratnico, Odred pa je nekako zdržal do polčasa.

Gostje so nadaljevali s prevlado tudi v drugem polčasu, vendar nikakor niso mogli premagati domačega vratarja Marjana Brezarja. V enem od redkih izletov na nasprotno polovico je napadalec domačih Edo Hočevar streljal na gol, vratar Luigi Geatti je žogo ujel samo na pol, prisebni Mladen Krgin pa jo je potisnil v mrežo za 2:0. Pet minut kasneje je sicer Ercole Castaldo znižal rezultat, vendar je Odred nato zdržal vse nalete Videmčanov in si priboril odmevno mednarodno zmago.

"Gostje so napravile nadvse ugoden vtis, naj si bo po svoji fair igri ali po izredno lepi tehnični igri, ki bi bila seveda v normalnih razmerah prav gotovo vrgla še lepši sad," je Udinese pohvalil novinar Slovenskega poročevalca in kot najboljše pri črno-belih izpostavil napadalca Lorenza Bettinija (ki je kasneje igral tudi za Lazio in Inter), strelca Castalda in desnega branilca, ki je že drugič nastopil na ljubljanskih tleh, Luigija Zorzija.

Odred je sezono 1954/55 končal na četrtem mestu v drugi zvezni ligi, Udinese pa je bil drugi v Serie A, le štiri točke za prvakom Milanom, a je bil zaradi grehov iz preteklosti degradiran v Serie B. Zaradi prirejanja rezultatov v zadnjem krogu sezone 1952/53, kar je prišlo na dan šele dve leti kasneje, sta bila namreč Udinese in Catania kaznovana s selitvijo v drugi rang tekmovanja.