(foto: Getty Images)
Tokrat vam predstavljamo zgodbo angleškega Exeter Cityja, ki je posebej zaradi tega, kar so lastniki kluba njegovi navijači.
Angleški nogomet na najvišjem nivoju je v zadnjih dveh desetletjih postal poligon za najvidnejše akterje globalnega kapitalizma. Večina prvoligaških klubov je v rokah nedemokratičnih zalivskih držav (ZAE, Saudova Arabija), ameriških špekulantov (družina Glazer, John Henry, Stan Kroenke, Todd Boehly, Bill Foley), grških tajkunov (Evangelos Marinakis) in podobnih lastnikov, ki so jih pritegnili prestiž, glamur in dobički Premier League.
Navijači teh klubov, tako lokalni kot globalni, so postali stranke, oziroma molzne krave režimov in poslovnežev brez načel. Nimajo nikakršnega vpliva na to, kako se upravlja z njihovimi klubi, ki so bili nekoč temelji lokalne skupnosti, danes pa so le še svetleči artikli v izložbi globalnega kapitalizma.
Toda to je samo najvidnejši aspekt angleškega nogometa. V nižjih ligah, daleč od oči svetovne javnosti, najdemo mnogo primerov klubov, ki so jih ustanovili ali prevzeli navijači in ki bi bili lahko zgled tudi slovenskim klubom. Pri nas velja splošno prepričanje, da lahko nogometni klubi funkcionirajo samo, če jih vodijo bogati tujci ali lokalni veljaki sumljivih moralnih vrednot. Primer angleškega kluba Exeter City pa kaže, da je možna tudi drugačna pot.
Mesto Exeter, v Devonu na jugozahodu Anglije, šteje le 135.000 prebivalcev in je torej povsem primerljivo s slovenskimi mesti. Lokalni klub Exeter City igra v tretji ligi in v povprečju privabi na štadion St James Park med 6000 in 7000 gledalcev, kar je seveda več kot klubi v slovenski ligi, niso pa to številke, ki bi bile za naše klube povsem nedosegljive.
Exeter City je klub z bogato tradicijo, ustanovljen leta 1901, ki pa nikoli ni igral na najvišjem nivoju angleškega nogometa. Mesto v zgodovini nogometa so si zagotovili leta 1914, ko so na južnoameriški turneji postali prvo moštvo, ki se je pomerilo z brazilsko reprezentanco. Največji uspeh v FA pokalu so dosegli leta 1931, ko so prišli do četrtfinala. Večino svoje več kot 120-letne zgodovine so preživeli v tretjem rangu angleškega nogometa, na začetku 21. stoletja pa je klub zašel v hude finančne težave in je leta 2003 izpadel v amaterski peti rang.
Exeter je bil takrat v lasti lokalnega draguljarja Ivorja Dobleja, ki pa je želel klub prodati. S tem namenom sta v klub prišla sumljiva poslovneža John Russell in Mike Lewis, ki sta postala predsednik in podpredsednik. Ker niso bili zadovoljni s tem, kako je klub voden, so navijači v začetku maja 2000 ustanovili Exeter City Supporters' Trust (Sklad navijačev Exeter Cityja). Tri leta kasneje sta bila Russell in Lewis aretirana zaradi finančnih malverzacij, trije člani navijaškega sklada pa so zasedli položaje v upravi kluba.
Septembra 2003 so se štirje predstavniki navijaškega sklada sestali z lastnikom Doblejem in mu izročili ček za 20.000 funtov. S tem so postali lastniki zadolženega kluba. "To je bil bolj ali manj ves denar, ki ga je sklad imel," se je kasneje spominjal dr. David Treharne, eden od štirih predstavnikov sklada, ki so sklenili ta posel. "Spogledali smo se in dejali: kaj smo storili!?"
Izkazalo se je, da je Exeter precej bolj zadolžen, kot so navijači sklepali. Klub je imel 4,5 milijona funtov dolgov, bivši predsednik Russell in bivši podpredsednik Lewis pa sta bila kasneje zaradi finančnega kriminala obsojena in kaznovana. John Russell je moral celo v zapor za skoraj dve leti, Mike Lewis pa je moral opraviti 200 ur družbeno koristnega dela. Angleška nogometna zveza je obema izrekla doživljenjsko prepoved delovanja v nogometu.
To seveda Treharnu in drugim navijačem ni prav nič pomagalo. Morali so zavihati rokave in nekako rešiti povsem zavoženi klub pred propadom. S trdim delom in transparentnim poslovanjem so nekako ohranjali klub bogate tradicije pri življenju v amaterskem petem rangu angleškega nogometa, nato pa se jim je leta 2005 nasmehnila sreča.
Za nasprotnika v tretjem krogu FA pokala so dobili Manchester United in na Old Traffordu odigrali brez golov. Zato je bila potrebna še na tekma na St James Parku, ki je bila izbrana za neposredni televizijski prenos. Exeter je sicer izgubil z 0:2 (zadetka sta dosegla Wayne Rooney in Cristiano Ronaldo), vendar je izkupiček iz teh dveh tekem (prodane karte in televizijske pravice) znašal skoraj milijon funtov in s tem denarjem so poravnali večino preostalih dolgov.
Veliko pozornosti so posvetili svoji nogometni akademiji, ki je "proizvedla" kar nekaj kvalitetnih nogometašev v zadnjem desetletju. Najbolj znan je nedvomno angleški reprezentant in zvezdnik Aston Ville Ollie Watkins, ki je v mladinskih selekcijah Exeterja začel z devetimi leti, v obdobju 2014-17 pa je uspešno nastopal za prvo moštvo v četrti ligi. Njegov prestop v Brentford je klubu prinesel 1,8 milijona funtov odškodnine.
Lani je minilo že dvajset let, odkar je Exeter City v lasti navijaškega sklada, ki ima nekaj več kot 4000 članov. Klub se je v tem času finančno stabiliziral in vrnil v tretjo ligo (League One), kamor po tradiciji in veličini kluba nekako tudi spada. Leta 2021 je trenutni predsednik Nick Hawker za BBC povedal: "Če bi poslušali, kaj želijo navijači, bi lahko rešili večino aktualnih problemov v nogometu. Kdo je lastnik kluba? Nihče. Mi nismo lastniki Exeter Cityja, mi samo pazimo nanj. To bi morali razumeti tudi nekateri lastniki premierligaških klubov."
In, če smemo dodati, tudi nekateri lastniki slovenskih nogometnih klubov.