Triumf Wengerjeve žilice

Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.

Francis Coquelin je na angleški elitni sceni debitiral 28. avgusta leta 2011. To je datum, ob katerem navijače Arsenala zvije globoko v želodcu in jim v spomin prikliče tekmo, ki je sama po sebi pojem sramote. Tedaj je Manchester United na Old Traffordu slavil z 8:2, trener Uniteda Alex Ferguson pa se je v svoji avtobiografiji nekaj let kasneje posebej dotaknil tudi predstave tedaj povsem anonimnega francoskega 20-letnika, ki je postal predmet posmeha vseh tistih, ki zviška gledajo na filozofijo Arsenalovega stratega Arsena Wengerja: "Bil je povsem izgubljen in odrezan od igre. Nisem ga poznal in po tej tekmi praktično ni več igral," je zapisal Fergie.

Hector Bellerin je debitiral septembra lani v Dortmundu. Arsenal je bil povsem razglašen in poraz z 0:2 je bila daleč najboljša novica tekme, ki je bila najverjetneje najslabša Arsenalova v letošnji sezoni. Anonimni Španec, ki se je kalil v Barcelonini La Masii, je bil na poti k temu, da postane še eden tistih, ki so se prebili do debija v majici velikega kluba, a nato hitro mrknili v noč.

Še lani na klopeh Charltona in Watforda
Minuli konec tedna je Arsenal pred svojimi navijači s 4:1 ugnal Liverpool in odigral eno najboljših tekem v letošnji sezoni. Po slavju, s katerim so se topničarji zavihteli tik pod vrh prvenstvene lestvice, ni bilo veliko govora o prebujenem Mesutu Ozilu, strelsko razigranem Olivierju Giroudu ali na trenutke virtuoznem Alexisu Sanchezu. Slavo sta požela mladeniča, ki sta lani v približno istem času preklinjala nemilost angleškega nogometa, ki ju je počasi srkal vase in ju skorajda izpljunil v anonimnost. Francis Coquelin je grel klop pri Charltonu, Hector Bellerin pa je z roba igrišča spremljal soigralce pri Watfordu. Dandanes ju nihče več ne vidi v tej luči – Coquelin je za marsikoga manjkajoči člen Arsenalove sredine, ki so ga v Londonbu intenzivno iskali vse od let Patricka Vieire, Gilberta Silve in nazadnje Alexa Songa, Bellerin pa je utelešenja vsega tistega, kar zagovarja, občuduje in vseskozi išče Arsenalov strateg Arsene Wenger. Torej nekdo, ki je prišel kot nihče in ki je pod Wengerjem postal nekdo. Kot Patrick Vieira, Cesc Fabregas, Kolo Toure, Gael Clichy, Fredrik Ljungberg, če se spomnimo le nekaj odmevnejših primerov.

"Iskreno lahko povem, da o Coquelinu nikoli nisem razmišljal kot igralcu prvega moštva. Kljub temu pa je moja naloga, da imam odprte oči in da v pravem trenutku sprejemem pravo odločitev. Bellerin je prav tako veliko odkritje sezone. Lani je bil na posoji pri Watfordu, kjer ni igral. Star je komaj 20 let in s svojimi očmi se lahko prepričati, kaj počne pri tako rosno mladih letih," je po veliki zmagi proti Liverpoolu povedal Wenger.



Zaradi poškodb do življenjske priložnosti
Wenger je s Coquelinom in Bellerinom sprejel odločitvi, ki ju je narekovala višja sila. Mathieu Debuchy je že septembra staknil poškodbo, zaradi katere še danes ni nared, zato je sprva njegovo mesto zaupal novincu Calumu Chambersu. Nekdanji član Southamptona se ni odrezal slabo, a nikakor tako dobro in udarno kot je svoj čas izkoristil tretji v vrsti Bellerin. Coquelin je bila odločitev, ki je bolj izvirala iz obupa. Wenger je na mestu zadnjega vezista preizkusil celo vojsko nogometašev (Arteta, Cazorla, Wilshere, Ramsey, Flamini ...), a nobeden od njih ni ekipi dal tistega, kar je bilo tudi na zgoraj omenjeni večer v Dortmundu najbolj kričeče. Coquelin je tehnično manj sposoben od vseh omenjenih nogometašev, igra precej bolj preprost nogomet in služi zelo jasnemu namenu. V mlajših letih ga je Wenger preizkušal na desnem boku obrambne vrste in kot t.i. "box to box" vezista, a za omenjeni vlogi ni imel pravih karakteristik. Kot igralec, ki stoji "na čelu" obrambne vrste, ruši ritem nasprotnika, prestreza žoge in krije hrbet soigralcem – njegova prisotnost je v višave pognala tudi Arsenalovo kariero Santija Cazorle – je Coquelin naravnost perfekten. Statistiki so izračunali, da je v dosedanjem poteku sezone opravil 35 ključnih posredovanj in 33-krat prestregel t.i. ključno žogo, medtem ko sta Mathieu Flamini in Mikel Arteta, s skupno šestimi urami nogometa več, uspešno posredovala 27-krat in prestregla 25 ključnih žog. S Coquelinom v enajsterici je Arsenal zmagal na 11 od 13 tekem v angleškem prvenstvu, s Coquelinom in Bellerinom skupaj pa je Arsenal na sedmih tekmah slavil šestkrat.

Coquelinov idol – Lass Diarra!
Priložnost dela tatu in priložnost dela velike šampione. Tatova sta v Arsenalovem primeru omenjena mladeniča, ki služita kot popoln primer teze njunega trenerja, da se igralec najbolje in najlažje razvije, če igra z vrhunskimi soigralci. Patrick Vieira se je tako razvil v pojem zadnjega vezista, Cesc Fabregas v enega najbolj čislanih vezistov v angleškem nogometu, Kolo Toure pa v branilca, ki je na višku svoje slave slovel kot eden najbolj kompletnih v angleški Premier League. Ker ima Arsenal tako dolgo tradicijo "izdelovanja" in brušenja biserov, so primerjave seveda neizogibne.

"Ne bom rekel, da lahko igram tako kot Vieira. Seveda si tega želim, vendar pa dejansko razmišljam le o tem, kako bom na vsaki tekmi dal vse od sebe in to počel konstantno. Včasih se ti zaradi poškodb ponudi priložnost in to se je zgodilo tudi v mojem primeru. Vedno sem verjel vase in v svoje sposobnosti, vendar pa nikoli nisem dobil priložnosti. Ko se je ponudila, sem jo zgrabil z obema rokama in mislim, da mi je uspelo," je pred sobotno tekmo proti Liverpoolu povedal Coquelin, in dodal. "Kot Francoz se seveda najbolj zgledujem po francoskih nogometaših. Obstaja pa igralec, ki ga doslej niste omenili in ki mi je zelo všeč, čeprav pri Arsenalu ni igral veliko. Zelo všeč mi je bil Lassana Diarra. Mislim, da imava precej podoben slog igre. Želim posnemati njegovo agresivnost."

Pri Bellerinu se primerjava s preteklostjo Arsenala ponuja sama od sebe. Tako kot Cesc Fabregas je zrasel v La Masii, kjer so ogledniki Arsenala pravočasno opazili njegov talent, izkoristili pravilnik, ki jim dovoljuje novačenje mladih igralcev in Barceloni speljali igralca, ki se je danes, ravno v luči iskanja "novega Danija Alvesa" tako kot nekoč Jordi Alba vrnil na radar katalonskih veljakov. A zgodba s Cescom, ki je na lastni koži spoznal krutost stare modrosti "bodi previden glede tega, česar si želiš", mu je dala misliti, da Barcelona ni nujno to, o čemer je sanjal kot otrok.

"Življenje se ne konča z Barcelono. Vedno sem sanjal o tem, da bom postal nogometaš in ne, da bom postal nogometaš Barcelone," razmišlja mladi as, ki je konec minulega tedna kot brzovlak zdrvel mimo rojaka Antonia Morena in dosegel izvrsten zadetek, ki je na široko odprl pot do velike zmage Arsenala.