Trio BBB za novi rod azzurrov

Italijanski nogomet se je v zadnjem času znašel v svojevrstnem paradoksu. Izbrana vrsta je še pred dvema letoma osvojila naslov evropskega viceprvaka, podoben uspeh pa je leto dni kasneje uspel tudi italijanskemu podmladku, ki je na evropskem prvenstvu U-21 v Izraelu zasedel drugo mesto. Kljub temu so italijanskim nogometašem – sploh mladim upom – vrata največjih in najboljših italijanskih klubov tako rekoč hermetično zaprta. Velika izjema je prvak Juventus, ki le redko srečanje začenja z manj kot štirimi ali petimi italijanskimi nogometaši, povsem drugače pa je, ko je govora o ekipah kot so Milan, Inter, Napoli, Roma ali Fiorentina. Na včerajšnjem obračunu med Interjem in Napolijem sta začela dva italijanska nogometaša, Andrea Ranocchia v majici Interja in Lorenzo Insigne v majici Napolija. Na velikem derbiju Serie A med Interjem in Romo je pred tedni v majici Rome začel zgolj en Italijan, reprezentančno že zdavnaj upokojeni Francesco Totti. Podobna zgodba se je pred tedni ponovila tudi na obračunu Fiorentine in Interja, na kateri je Fiorentina srečanje začela z zgolj enim Italijanom (Albertom Aquilanijem), Inter pa s tremi (Ranocchio, Osvaldom in D'Ambrosiom). Takšnih primerov je – Juventus izvzet – nešteto in resnici na ljubo jih je težko pojasniti oziroma v takšnem zatiranju domačega talenta poiskati utemeljen razlog.

S prepoznavanjem italijanskega talenta v tujini nimajo takšnih težav. Generacija iz leta 2013, ki je v finalu prvenstva U-21 izgubila proti tedaj še nepremagljivi Španiji, se je hitro razkropila po Evropi. Bočni branilec Giulio Donati je pristal pri Bayerju iz Leverkusna, centralni branilec Luca Caldirola pri Werderju, Ciro Immobile je to poletje prestopil k Dortmundu, Marca Verrattija pa je PSG v svoje gnezdo zvabil že precej prej oziroma tedaj, ko je postalo jasno, da se v ekipi drugoligaške Pescare razvija prav poseben talent. Ostali vidnejši člani omenjene generacije dandanes v svojih klubih ne igrajo ravno osrednjih vlog – Alessandro Florenzi in Mattia Destro sta bolj ali manj "jokerja" Rome, Lorenzo Insigne se ni uspel ustaliti v začetni enajsterici Napolija, Riccardo Saponara pa zaman čaka na priložnost pri Milanu. Redka izjema je morda napadalec Manolo Gabbiadini, ki uspešno nastopa v majici Sampdorie, a slednja dandanes zagotovo ne sodi več med najmočnejše in najuglednejše klube na Apeninskem polotoku.



Italijani zdaj upe polagajo na novo generacijo, ki bi jo v šali lahko poimenovali "generacija B". Italija je odločilno tekmo za uvrstitev na EP do 21 let proti Slovaški odigrala kar s sedmimi igralci, katerih priimek se začenja s črko B. Zanimivo, vsi "b-jevci" predstavljajo steber ekipe, ki obeta veliko: vratar Francesco Bardi, branilca Matteo Bianchetti in Claudio Biraghi, vezist argentinskih korenin Cristian Battochio ter žlahtni trio in srčika mlade italijanske ekipe – trio Federico Bernardeschi, Andrea Belotti in Domenico Berardi. Trio BBB je ta hip največji adut Italije v lovu na izgubljeni prestiž, ki ga je nekoč uživala strahospoštovanja vredna modra zasedba. Vsi štejejo 20 let, vsi obetajo veliko in vsi močno opozarjajo nase tudi v majicah svojih klubov.

Kalabrijec, ki se uvelja na severu
Najbolj prepoznaven je nedvomo napadalec Sassuola Domenico Berardi. Kalabrijec iz mestega Cariati se je uveljavil na severu države, točneje v regiji Emilia-Romagna, kjer domuje ambiciozni Sassuolo. V Serie A je doslej zbral 33 nastopov in dosegel 18 zadetkov (16 lani v svoji debitanski sezoni in dva letos – op.a). Napadalec, ki ga odlikuje vse kar potrebuje moderna devetica 21. stoletja – hitrost, predrznost, dobro tehnično znanje in nos za doseganje golov – bo v prihodnje razveseljeval navijače Juventusa, ki si je Berardija že zagotovil lansko poletje. Svet je nase opozoril z lansko nepozabno predstavo proti Milanu, ko je dosegel kar štiri zadetke in Sassuolo veličastno popeljal do zmage s 4:3.

Lombardijec, ki so ga opazili na jugu
Drugi "kronski biser" azzurrinov je prav tako 20-letni Andrea Belotti, ki letos v majici Palerma igra svojo krstno sezono v Serie A. Belotti prihaja iz mesteca Calcinate v Lombardiji, a so ga severnjaški velikani vsi po vrsti prezrli, zato je preko Albinoleffeja priložnost dobil na nasprotnem koncu države, točneje na Siciliji. Belotti je Italijo opozoril nase z odlično predstavo na derbiju juga med Napolijem in Palermom, na kateri je dosegel svoja prva prvoligaška zadetka. V mladi reprezentanci je na 12 tekmah zadel šestkrat, zaradi stasa, eksplozivnosti in okretnosti pa so ga mediji v Italiji že naznanili kot naslednika zadnjega pravega italijanskega bombarderja Christiana Vierija.

V Firencah vzklil novi "Bruneleschi"
Tretji član tria BBB je tisti, ki premore največjo umetniško žilico in zato najbolj buri domišljijo italijanskih navijačev. Federico Bernardeschi je Toskanec, ki igra v toskanskem klubu (Fiorentini), umetniško navdahnjeni navijači iz mesta renensančnega preporoda pa so ga zaradi podobnosti v priimku hitro preimenovali v Bruneleschija, znanega kiparja in arhitekta, ki je zasnoval veličastno kupolo katedrale Santa Maria del Fiore. Krilni napadalec je lani blestel v Serie B v majici Crotoneja, veljake Fiorentine pa je nase opozoril še sezono poprej, ko je bil najboljši strelec mladinske ekipe. Bernardeschi, sicer krilni napadalec, živi življenje v duhu svojega mesta. Velja za globoko vernega, zato si je vtetoviral celoten očenaš in to kar v latinskem jeziku. Na igrišču ga Italija šele spoznava, a začetek je sila spodbuden – v evropski ligi je doslej zadel dvakrat, navkljub silni konkurenci, del katere je tudi naš Josip Iličić, pa v ekipi Fiorentine dobiva vse več priložnosti. Na že omenjeni tekmi proti Slovaški je dosegel genialen zadetek, ki je nostalgične navijače Viole hitro spomnil na dni, ko je na stadionu Artemio Franchi poplesaval italijanski odgovor na Diega Maradono – Roberto Baggio.