Eva Peron (foto: //)
Tokratna Nostalgija nas pelje v Argentino in tudi v precej oddaljene čase. To je zgodba o Sacachispasu.
Buenos Aires je najbolj nogometno mesto na svetu. Poleg svetovno znanih gigantov kot sta River Plate in Boca Juniors se v argentinski prestolnici in njeni okolici nahaja na stotine večjih in manjših nogometnih klubov. Vsi ti klubi imajo svoje zanimive zgodbe, eno najbolj nenavadnih, da ne rečemo bizarnih zgodb pa ima nižjeligaš iz južnega dela mesta, Sacachispas Futbol Club.
Ime Sacachispas pomeni "tisti, ki delajo iskrice". Izmislil si ga je legendarni športni novinar Ricardo Lorenzo, ki je pod psevdonimom Borocoto pisal za eno najvplivnejših športnih publikacij vseh časov, športni tednik El Grafico. Gre za novinarja, ki je leta 1928 ubesedil arhetip argentinskega nogometaša kot neukročenega uličnega fanta nepočesanih las, kar so nekateri kasneje razumeli kot preroško napoved Diega Maradone.
V drugi polovici štiridesetih let dvajsetega stoletja, ko je na oblast v Argentini prišel populist Juan Peron, je Borocoto za El Grafico pisal serijo kolumn o izmišljeni skupini fantov iz nižjega sloja, ki je ustanovila moštvo Sacachispas. Na podlagi teh njegovih zgodbic so leta 1948 posneli tudi film Žoga iz cunj (Pelota de Trapa), v katerem se fantje iz ekipe Sacachispas prebijejo celo do državne reprezentance.
In na tej točki začne življenje oponašati fikcijo. Borotoco je svoje zgodbice o revnih fantih, ki ustanovijo moštvo Sacachispas pisal pod vplivom peronistične ideologije, film, ki je bil posnet po njegovih tekstih pa je klasičen primer peronistične propagande. Leta 1948 je Peronova žena, slovita Evita Peron, prek po njej poimenovane državne Fundacije Eva Peron, ustanovila nogometno tekmovanje za fante med trinajstim in petnajstim letom, ki so ga poimenovali Campeonato Infantil de Fútbol Doña María Eva Duarte de Peron, oziroma krajše Campeonatos Evita. V kasnejših letih je bilo vključenih še več športov, sodelovale pa so lahko tudi deklice.
V prvi izvedbi tekmovanja je sodelovalo skoraj 16.000 dečkov iz Buenos Airesa in okoliških provinc. To je navdihnilo dva mladeniča iz delavske četrti Nueva Pompeya na jugu mesta, Roberta Gonzaleza in Alda Vazqueza, da sta oktobra 1948 ustanovila mladinsko ekipo in jo poimenovala Sacachispas. Ko je Borocoto slišal za to, je pokazal podporo tako, da se je takoj včlanil v klub.
Mlado moštvo je začelo sodelovati v Campeonatos Evita in v tretji izvedbi leta 1950, ko je v raznih športih tekmovalo kar 200.000 otrok, so bili neustavljivi. Premagovali so nasprotnike drugega za drugim, mnogokrat z izredno visokimi rezultati, dokler niso prišli vse do finala, ki se je igralo na največjem argentinskem štadionu Monumental, kjer sicer domuje River Plate. Finalno tekmo sta si ogledala tudi predsednik Peron in Evita in potem ko so premagali nasprotnike iz Rosaria, so Sacachispas dobili pokal iz rok Evite Peron osebno.
Za nagrado je Juan Peron poskrbel, da so mladi šampioni dobili kos zemlje v južni četrti Villa Soldati, kjer njihovo skromno igrišče Roberto Larossa stoji še danes. Leta 1954 so se Sacachispas včlanili v argentinsko nogometno zvezo in postali čisto pravi nogometni klub, ki je začel igrati v nižjih ligah argentinske nogometne piramide.
Kljub "filmskemu" začetku pa klub nikoli ni prišel do prve lige. Najvišje so posegli leta 2022, ko so sodelovali v drugi ligi (Primera Nacional), trenutno pa nastopajo v tretji ligi (Primera B Metropolitana), kjer so v spodnjem delu razpredelnice.
Njihov štadion na skrajnem jugu Buenos Airesa je z vidika centra mesta "na koncu sveta", skrit pod nedokončanim nadvozom nedaleč od barakarskih naselij, ki tvorijo periferijo argentinske metropole. Do igrišča vodi luknjasta makadamska pot, po okoliških travnikih se pasejo konji, za nizkim belim zidom, ki obkroža teren pa je nekaj majhnih betonskih tribun in baraka na kateri piše "Secretaria" - upravna stavba.
To je na koncu vse, kar je ostalo od grandioznih sanj peronistične propagande.
Kar se tiče mladinskih športnih iger v imenu Evite, ki je umrla za rakom leta 1952, pa se tradicija nadaljuje še danes. Originalni Campeonatos Evita so bili sicer ukinjeni leta 1955 po padcu Perona, a so bili leta 1973 z njegovim povratkom na oblast spet oživljeni. Leta 1976, ko je z državnim udarom oblast prevzela brutalna vojaška hunta, so bile igre še drugič ukinjene. Dokončno so se tekmovanja vrnila leta 2003 pod imenom Juegos Deportivos Nacionales Evita in v tej obliki so vsako leto na sporedu še danes.