To je bila senzacija: Milan Arnejčič je za letni proračun Maribora prestopil v Crveno zvezdo, želel ga je poznejši trener Reala Miljan Miljanić

V času socialistične Jugoslavije ni bilo veliko slovenskih nogometašev, ki so igrali za veliko četverico, štiri največje in najbolj privilegirane jugoslovanske klube: Crveno zvezdo, Partizan, Hajduk in Dinamo. Prvi je bil leta 1950 Edo Hočevar, ki se rodil slovenskim staršem v srbskem Paraćinu in je bil leto dni član Partizana, preden je prestopil v ljubljanski Odred. Štiri leta kasneje je v Beogradu rojeni Mariborčan Ivan Toplak iz Odreda prestopil v Crveno zvezdo, s katero je bil kasneje tudi državni prvak. V obdobju 1964-68 je za Partizan igral Trboveljčan Josip Pirmajer, ki je s črno-belimi leta 1966 nastopil tudi v finalu pokala prvakov proti madridskemu Realu.

Četrti Slovenec, ki je oblekel dres kakega jugoslovanskega velikana pa je bil pred nedavnim preminuli Milan Arnejčič. Rodil se je v Zagrebu sredi druge svetovne vojne, oktobra 1942, ker je bila njegova družina izgnana iz Slovenije. Očeta so mu ubili ustaši, z mamo pa se je po vojni vrnil na Ptuj, kjer je pri Dravi naredil prve nogometne korake. Ko sta se preselila v Maribor, je začel igrati za mladince Železničarja.

Ko so decembra 1960 ustanovili NK Maribor (v pravnem smislu je šlo dejansko za osamosvojitev in preimenovanje nogometne sekcije Železničarja), je bil Arnejčič med tistimi nogometaši "ajzenponarjev", ki jih je novi klub "podedoval" od svojega predhodnika. Naslednjih osem let je uspešno igral za vijoličaste v prvi in drugi zvezni ligi, ob koncu sezone 1968/69 pa se je zanj začela zanimati beograjska Crvena zvezda.

V predzadnjem krogu te sezone sta se 29. junija 1969 v Ljudskem vrtu pred 12.000 gledalci pomerila Maribor in Zvezda. Končalo se je z neodločenim rezultatom 1:1, kar je Beograjčanom zaradi poraza Dinama na Reki zadoščalo za osvojitev naslova prvaka. Ker je tudi zrenjaninski Proleter izgubil proti OFK Beogradu so bili Mariborčani prav tako zadovoljni s točko, saj so si s tem zagotovili obstanek v ligi.

"Po pričakovanju je bil Maribor danes prizorišče velikega nogometnega spektakla," je poročalo Delo. "Pri tem mislimo predvsem na one obrobne stvari, ki odločilne tekme že mnogo pred začetkom delajo zanimive in izjemne. Vedeli smo, da ima Crvena zvezda na štajerskem veliko prijateljev, bili pa smo preprosto brez besed, ko smo videli tolikšno množico njihovih simpatizerjev, ki so že dopoldne zganjali v obdravskem mestu pravo torcido."

Trenerja rdeče-belih Miljana Miljanića pa v Mariboru niso zanimale samo točke, pozorno je spremljal tudi napadalca vijoličastih Milana Arnejčiča. Po tekmi je Miljanić govoril z ljudmi iz uprave Maribora in izrazil zanimanje za njihovega najboljšega nogometaša, ki je pred letom dni podpisal novo štiriletno pogodbo. V zameno za Arnejčiča jim je poleg odškodnine ponudil tudi tri mlade Zvezdine igralce: 23-letnega krilnega napadalca Slobodana "Coleta" Jankovića, 20-letnega vezista Radeta Radića in komaj 19-letnega branilca Vladislava "Blekija" Bogićevića. Zvezda je namreč potrebovala novega napadalca, ker je želel Stevan Ostojić v tujino, Vojin Lazarević pa je bil na tem, da ga pokličejo na služenje vojaškega roka.

Uprava Maribora si je vzela nekaj časa za razmislek. Po zadnjem prvenstvenem krogu je Delo poročalo: "Čeprav je zavesa nad letošnjim prvenstvom spuščena, pa bo prestopni rok še nekaj dni držal v napetosti štajerske ljubitelje nogometa. Uprava NK Maribor se namreč še vedno ni odločila, če bo ugodila prošnjam Arnejčiča, Kranjca in Grubišića, ki žele v Beograd oziroma Gradec. Slišali smo, da gre za velike denarce, mimo tega pa tudi za nekaj mladih, že afirmiranih igralcev beograjskih prvoligašev, ki bi za protiuslugo pristopili k vijoličastim."

Nekaj dni kasneje so se pogajanja uspešno zaključila. Maribor je dobil Jankovića, Radića in Bogićevića, Arnejčič pa je prekinili pogodbo z vijoličastimi in podpisal za Crveno zvezdo. Ob prestopu je dobil 50.000 dinarjev, kar je bil takrat zelo lep denar. Za primerjavo lahko povemo, da je bil letni proračun klubov v takratni slovenski ligi (tretji rang) med 50.000 in 100.000 din.

Delo je poročalo: "V prostorih mariborske nogometne podzveze so sinoči zastopniki NK Maribor prekinili pogodbo z Milanom Arnejčičem. Standardni srednji napadalec vijoličastih, ki je nastopal za mariborskega prvoligaša neprekinjeno od njegove ustanovitve, bo odslej vodil napad državnega prvaka Crvene zvezde. Arnejčič bo za prestop dobil 50.000 dinarjev in garsonjero, svojemu dosedanjemu klubu pa bo moral vrniti del denarja, ki ga je prejel lani avgusta, ko je podpisal z Mariborom 4-letno pogodbo."

V rdeče-belem dresu pa Arnejčiču v naslednji sezoni ni šlo vse po načrtih. Ostojić in Lazarević sta namreč ostala v klubu in slovenski napadalec ni bil v prvem planu. Poleg tega je prav v tej sezoni eksplodiral Stanislav Karasi, otrok Crvene zvezde, ki se je pred tem kalil v drugi ligi pri Borovu. In tako je Arnejčič v celi sezoni 1969/70 odigral samo 16 tekem za beograjskega velikana, 13 v ligi in tri v pokalu prvakov.

Dosegel je tri zadetke, vse v ligaškem tekmovanju. Svoj prvenec je dosegel v 9. krogu na Marakani proti Sarajevu, ko je Zvezda zmagala s 3:0. Že v prvem polčasu je zapravil tri zrele priložnosti, v 48. minuti pa je le zadel. Nato je bil v kratkem obdobju uspešen še dvakrat, ko je v Beogradu zatresel mrežo Vojvodine, v Kragujevcu pa je njegov gol v 20. minuti tekme Radnički-Zvezda pred 28.000 gledalci odločil zmagovalca.

V pokalu prvakov je vknjižil nastope proti Linfieldu v Belfastu ob zmagi rdeče-belih s 4:2 ter proti vzhodnonemškemu Vorwartsu tako v Berlinu kot tudi na Marakani. Zvezda je proti Vzhodnim Nemcem izpadla zaradi golov v gosteh (1:2, 3:2) in Milan Arnejčič se je moral v osmini finala posloviti od evropskega tekmovanja.

S Crveno zvezdo je v sezoni 1969/70 osvojil dvojno krono, vendar v pokalu maršala Tita, kjer so Beograjčani v finalu premagali Olimpijo, ni zabeležil niti enega nastopa. Po koncu sezone ga je Zvezda za 600.000 avstrijskih šilingov prodala v graški GAK, kjer je igral eno leto, nato pa se je vrnil v Maribor. V vijoličastem dresu je igral vse do leta 1978, ko je kopačke obesil na klin.

Pred nekaj dnevi nas je v 82. letu starosti za vedno zapustil. V zgodovino bo za vse večne čase zapisan kot šele tretji Slovenec, ki je bil po drugi svetovni vojni jugoslovanski državni prvak v nogometu.