(foto: /)
Madžarski nogomet je bil pred drugo svetovno vojno na izjemno visoki ravni. Madžari so imeli sijajne ekipe in igralce, eden od izpostavljenih klubov je bil Ferencvaros.
Madžarska je bila v obdobju pred drugo svetovno vojno nogometna velesila, njeni klubi pa so sloveli po elegantni napadalni igri klasične "donavske šole". Leta 1926 so uvedli profesionalizem, ki je še dodatno pripomogel k razcvetu nogometne igre na Madžarskem. Budimpeški klubi MTK, Ujpest, Ferencvaros in še nekateri drugi, so v tem obdobju pogosto hodili na turneje po vsem svetu, saj jim je to prinašalo lep dobiček. In tako je konec marca 1933 največji, najpopularnejši in najuspešnejši madžarski nogometni klub Ferencvaros gostoval tudi v Sloveniji.
V goste ga je povabil I. SSK Maribor, ki je bil ob ljubljanskih velikanih Iliriji in Primorju takrat eden vodilnih klubov na Slovenskem. Prihod slovitega profesionalnega madžarskega moštva je v Mariboru povzročil pravo nogometno mrzlico. "Za nastop madžarskega prvaka FC Ferencvarosa je vladalo ogromno zanimanje," so zapisali v Jutru. "Tekma je privabila veliko število gledalcev, ne samo iz Maribora, ampak celo iz Čakovca, Murske Sobote, Ptuja, Celja itd., od koder so se pripeljali z avti, avtobusi itd. Tako se je zbralo na igrišču impozantno število gledalcev, in sicer okoli 2700, število, ki ga doslej nobena nogometna tekma v Mariboru ni zabeležila."
In imeli so kaj videti. Ferencvaros je nastopil v svoji najmočnejši postavi, z vsemi svojimi največjimi zvezdniki. V vratih je bil Jozsef Hada, ki je imel v madžarski reprezentanci nehvaležno vlogo rezervnega vratarja. V naslednjih letih je bil z madžarsko izbrano vrsto na dveh svetovnih prvenstvih (Italija 1934, Francija 1938), a je bil le rezerva za Antala Szaba iz MTK-ja. V obrambi je kraljeval Lajos Koranyi, ki je kasneje nastopil na svetovnem prvenstvu v Franciji, v vezni liniji pa je izstopal Romun nemškega porekla Mihai Tanzer, ki je z romunsko reprezentanco nastopil na Olimpijskih igrah leta 1924 v Parizu. V napadu sta blestela Jozsef Turay in Jozsef Takacs, ki sta bila prav tako standardna reprezentanta. Takacs je bil leta 1928 najboljši strelec pokala Mitropa, za Ferencvaros pa je v 211 nastopih dosegel kar 141 golov.
Toda daleč največje ime v dresu madžarskega velikana je bil legendarni Gyorgy Sarosi, eden najboljših madžarskih nogometašev vseh časov in kapetan državne reprezentance. Sarosi je bil neverjetno polivalenten igralec, saj je lahko igral v obrambi, v sredini ali v napadu. In na vseh položajih je bil odličen. Za Ferencvaros je v obdobju 1930-1948 odigral 383 tekem in dosegel neverjetnih 351 golov. V dresu madžarske reprezentance je bil prav tako neverjetno učinkovit, saj je dosegel 42 golov na 62 nastopih. Pet zadetkov je dosegel tudi na svetovnem prvenstvu leta 1938 v Franciji, ko je Madžarska prišla vse do finala.
Kljub temu, da se s zvezdniki takega kova niso mogli primerjati, pa so imeli tudi Mariborčani svoje adute. Obrambno linijo sta sestavljala Savo Domicelj in Stane Bertoncelj, ki sta spadala med najboljše slovenske branilce tistega časa. V krilski vrsti je izstopal Vladimir Kukanja, v napadu pa sta blestela predvsem osrednji napadalec Josip "Pepček" Bertoncelj in levo krilo Ivan Zemljič.
Razlika v kvaliteti je bila vendarle prevelika in Ferencvaros je zmagal z 10:2. Že ob polčasu je bilo 6:1, v drugem delu pa so se Mariborčani nekoliko bolje upirali. V Jutru so bili nad predstavo navdušeni: "Moštvo Ferencvarosa je opravičilo svoj sloves. Je izglajena enajstorica s krepkimi individualnostmi. Domačine so prekašali v vsakem pogledu, tako v rutini, startu, tehniki in taktiki. Diktirali so tempo in slog igre, tisto tipično igro kratkih pasov polvisoko, s katero so v polju briljirali."
Podobnega mnenja so bili tudi pri mariborskemu Večerniku: "Ferencvaros se je predstavil z gala-predstavo in je navdušil. Njegovo igro moramo staviti kot vzor v mnogih ozirih. Moštvo predstavlja izborno vigrano celoto in je predvajalo tako lepo igro, da je morala navdušiti slehernega gledalca. Dodajanje je bilo precizno in eksaktno. Vzorno je bilo obvladanje telesa in kretenj, pasi z nogo ali z glavo so bili enako čisti in točni, sodelovanje poedinih delov naravnost idealno. Igralci so se izogibali vsakega dvoboja in je žoga kar tako šla od noge do noge, od moža do moža."
Kljub odlični igri madžarskih profesionalcev je bil visok rezultat vsaj delno krivda nezanesljivega mariborskega vratarja Mlekuža, "ki je bi precej nervozen, saj drugače si ne znamo tolmačiti, da je spustil že vlovljene žoge iz rok." Zelo dobro sta odigrala oba osrednja branilca, Domicelj in Stane Bertoncelj, z zadetkoma pa sta se izkazala Pepček Bertoncelj, ki je zabil z volejem in Zemljič, ki je dosegel gol po samostojnemu prodoru po levem krilu.
Od madžarskih zvezdnikov se je najbolj izkazal Takacs, ki je dosegel kar pet golov, Turay je prispeval tri, po enega pa sta dosegla Tanzer (iz enajstmetrovke) in genialni Sarosi. "Izkazalo se je, da je bila reklama, ki se je delala za prvi nastop madžarskih profesionalcev v Mariboru, več kot upravičena," so zaključili v Jutru.