Španija (foto: Getty Images)
Ob Franciji je verjetno Španija (Argentine ne smemo odpisati) naslednji veliki favorit za končno zmago na svetovnem prvenstvu. A marsičesa o Španiji na tem prvenstvu še ne vemo.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Španska reprezentanca je na tem svetovnem prvenstvu odigrala že šest tekem, pa še vedno težko podamo končno sodbo o njej. Nekaj je gotovo: to ni več tista živahna, vertikalna ekipa iz Eura 2024. Kar pa ne pomeni, da to ne želi biti. Luis de la Fuente se je moral soočiti z dejstvom, da sta obe bočni gonilni sili tiste mladostno razigrane ekipe na mundial prišli poškodovani. To je korenito spremenilo bistvo te ekipe.
Španci so tokrat bolj podobni tisti ekipi iz leta 2010, ki je osvojila svetovni naslov v Južni Afriki. Ne gre seveda za takšno obsesijo s posestjo, vseeno pa je precej podobnosti. Proti Belgiji smo prvič gledali nekoliko bolj zdravega Lamina Yamala in to je do neke mere vplivalo na podobo Španije kot celote, a vendarle premalo.
Belgijci so dokaj uspešno zadušili špansko penetracijo in če ne bi bilo poškodbe Thibauta Courtoisa se lahko upravičeno vprašamo, ali bi Španci sploh prišli prek četrtfinalne ovire. Bili so boljši, bili so nevarnejši od nasprotnikov, obenem pa ob tej ekipi La Roje človek dobi občutek, da nekaj ne steče povsem, da nekaj manjka.
Že Portugalci so jih v osmini finala kar dobro zaprli in jim preprečili, da bi se zares razmahnili v napadu, nekaj podobnega pa je uspelo tudi Rudiju Garcii na belgijski klopi. Luis de la Fuente je tokrat namesto Pedrija v vezno linijo uvrstil Ruiza, verjetno v želji po nekoliko bolj vertikalnih podajah, vendar ste zdi, da to ni imeli kakega posebnega učinka. Oba španska gola sta bila posledici grobih vratarskih napak.
Tako proti Portugalski kot tudi proti Belgiji so imeli Španci izredno srečo, da se je nasprotniku na neki točki poškodoval ključni igralec in je to spremenilo naravo tekme. Portugalci so v 56. minuti izgubili Nuna Mendesa, ki je povsem anuliral Yamala, Belgijci pa v 71. Courtoisa, ki je s svojo mirnostjo in prezenco odločilno vplival na samozavest belgijske zadnje linije.
Zaradi vsega tega težko rečemo, ali so Španci kaj prida. Seveda imajo odlične igralce, brez tega nobena reprezentanca ne pride v polfinale svetovnega prvenstva. Toda doslej kljub nekaj kvalitetnim nasprotnikom še niso bili zares izzvani. Vse ekipe so se proti njim odločile za dokaj nizek blok in organizirano branjenje. Skoraj se zdi, da so Španci celo svetovno prvenstvo odigrali na avtopilotu. Unai Simon je šele v četrtfinalu dobil prvi gol …
No, proti Franciji bo zgodba povsem drugačna. Proti Francozom oponašanje "kraljev dolgčasa" iz leta 2010 ne bo dovolj. Držanje žoge in kroženje okoli nasprotnikove postavljene obrambe ne bo dovolj. Španska vezna linija je sicer na papirju boljša od francoske, v vseh ostalih aspektih pa so Francozi iz druge galaksije. V trenutku, ko bodo Španci izgubili žogo, se bodo morali soočiti z Mbappejem, Dembelejem, Olisejem in Douejem v polnem šprintu.
Tudi če se bodo Španci odločili za obsesivno držanje žoge v želji, da bi zadušili nasprotnikovo penetracijo, to ne bo dovolj. Mbappe ne potrebuje več kot delček sekunde in milimeter prostora, Olise lahko poda skozi šivankino uho. Prav neverjetno je, da se bodo Španci šele v polfinalu soočili z nasprotnikom, ki ima vse atribute, da se jim postavi po robu na povsem enakovreden način.
Tudi Francozi bodo želeli imeti žogo. To bo titanski boj za prevlado na sredini terena, toda ko bo treba zaključevati akcije, bodo Španci verjetno z grozo dojeli, da je križarjenja na avtopilotu nepreklicno konec.