Tlakovanje poti do zadnjega velikega podviga Slovenije: Kako je zorela 'generacija Handanović, Birsa, Brečko, Šuler ...'

Dandanes je slovenski reprezentančni nogomet v slabem stanju in na slabem glasu. Razlogi so večplastni, preprostih rešitev ni. Če pa pogledamo v preteklost, vidimo, da so obdobja relativne stagnacije nekaj povsem normalnega za tako majhno nogometno okolje. Slovenska reprezentanca je po obdobju velikih uspehov pod Srečkom Katancem (1998-2002) zašla v krizo, ki trajala več kvalifikacijskih ciklusov (Euro 2004, SP 2006, Euro 2008). Razlog, zakaj je bila suša leta 2009 z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo v Južni Afriki prekinjena, pa je preprost: dozorela je izvrstna generacija nogometašev, ki se je povečini poznala še iz reprezentance U21. Ta generacija se je leta 2005 skoraj uvrstila na mladinski Euro.

Kvalifikacijska skupina za mladinsko evropsko prvenstvo na Portugalskem leta 2006 je bila identična tisti, v kateri je igrala A reprezentanca v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Nemčiji. Mladi slovenski vrsti so nasproti stale Italija, Norveška, Belorusija, Moldavija in Škotska. Mladi Italijani so bili razred zase in so zanesljivo osvojili prvo mesto, Slovenci, ki jih je vodil selektor Branko Zupan, pa so presenetili in so bili drugi.

Prvi dve mesti sta vodili v dodatne kvalifikacije. Žreb je Zupanovi četi namenil zelo težkega nasprotnika – Nizozemsko. Nizozemci takrat sicer niso imeli pretirano nadarjene generacije – še najbolj se je kasneje uveljavil napadalec Jan Klaas Huntelaar – a so bili popolni favoriti. "Nizozemska nogometna šola je v svetu znana kot ena izmed najboljših, tako da niti najmanj ne dvomim o njihovi kvaliteti," je povedal eden najbolj perspektivnih mladeničev svoje generacije, takrat 21-letni napadalec Domžal, sicer pa otrok Slovana, Zlatan Ljubijankić. "Vloga favoritov je vsekakor na njihovi strani, mi pa bomo skušali presenetiti in izkoristiti morebitno podcenjevanje z njihove strani."

Branko Zupan je lahko računal na lepo število kvalitetnih mladih nogometašev. Prvo ime reprezentance U21 je bil takrat 21-letni kreativni vezist Domžal Dalibor Stevanović, ki ga je v svoje vrste želela zvabiti beograjska Crvena zvezda, a je kmalu po koncu dodatnih kvalifikacij prestopil v španski Real Sociedad. V napadu sta bila ob že omenjenem Ljubijankiću igralca državnega prvaka Gorice, 19-letni Valter Birsa in 21-letni Miran Burgić, manjkal pa je najbolj nadarjeni napadalec svoje generacije, 21-letni Koprčan Zlatko Dedić.

Igralec italijanske Parme se je namreč sprl s selektorjem in je bil odstranjen iz reprezentance.
"Ni me zaradi moje napake in napake nekoga drugega," je povedal. "Vem, da sem si zaslužil kazen, toda menim, da v kakšni drugačni obliki. Interes slovenskega nogometa bi moral biti v ospredju." Zaradi poškodbe je manjkal tudi takrat zelo obetavni 20-letni Borut Semler, ki je bil član rezervne ekipe münchenskega Bayerna. Njegova kariera je šla kasneje žal strmo navzdol in nikoli ni razvil svojega potenciala.

Za obrambne naloge v vezni vrsti sta bila zadolžena predvsem dva otroka Olimpije, 22-letna Darijan Matić in Branko Ilić, obrambo pa so tvorili 19-letni Kranjčan Bojan Jokić, 22-letni Korošec Marko Šuler, 22-letni Sobočan Mitja Mörec in 21-letni Trboveljčan Mišo Brečko. Na vratih je stal 21-letni Ljubljančan Samir Handanović, član italijanskega prvoligaša Udinese, ki pa je bil v tej sezoni posojen v Serie B, kjer je branil za Treviso. V kadru za dodatne kvalifikacije so bili tudi Damir Hadžić, Igor Božičić, Dejan Urbanč, Mitja Zatković, Luka Žinko, Dejan Robnik, Rok Kronaveter, Erdžan Bečiri, Dejan Kelhar, Luka Škrbina in Nejc Pečnik.

Prva tekma je bila na celjski Areni Petrol v nedeljo, 13. novembra 2005. Zbralo se je 5000 gledalcev, ki so videli pričakovano premoč nizozemske reprezentance. Mladi "tulipani" so imeli žogo precej več v svojih nogah, slovenski fantje pa so se jim zoperstavili z bojevitostjo in disciplinirano igro. Nizozemski selektor Foppe de Haan je imel na voljo nekaj zelo kvalitetnih posameznikov, čeprav nekateri najbolj nadarjeni igralci te generacije niso sodelovali (na primer Ron Vlaar in Urby Emanuelson). Ob Klaasu Janu Huntelaarju, ki mu je Handanović ubranil nekaj nevarnih strelov, sta bila še največji imeni Daniel De Ridder iz španske Celte in Eljero Elia, član Den Haaga, ki je kasneje med drugim igral za HSV, Juventus, Werder in Southampton. Solidno kariero je kasneje naredil tudi član Feyenoorda Gianni Zuiverloon, ki je kasneje igral za West Bromwich Albion in Mallorco.

V Celju je nastopil tudi komaj 17-letni igralec PSV-ja Ismail Aissati, ki je veljal za velikega upa nizozemskega nogometa, saj je že debitiral za klub iz Eindhovna v ligi prvakov proti AC Milanu. Toda njegova kariera se kasneje ni razvila po pričakovanjih, saj je večino časa preživel v turški ligi pri manj uglednih klubih (Antalyaspor, Alanyaspor, Balikesirspor, Denizlispor in Adana).

Tekma se je končala brez golov in to je našim dajalo nekaj upanja pred povratnim obračunom, ki je bil tri dni kasneje v Heerenveenu. Pred tem je tabor reprezentance zapustil Brečko, ki se je zaradi poškodbe hrbta vrnil v Rostock, kjer je kot posojen nogometaš Hamburga igral za Hasno. To je v medijih dvignilo nekaj prahu. Zaradi poškodbe je manjkal tudi Ljubijankić. Slovenija je povratno tekmo na razprodanem štadionu Abe Lenstra (21.600 gledalcev) odigrala v postavi Handanović – Kelhar, Mörec, Ilić, Jokić – Pečnik (Birsa), Urbanč, Kronaveter (Žinko), Stevanović – Robnik (Matić), Burgić.

Tokrat sta v nizozemski izbrani vrsti nastopila tudi Vlaar in Emanuelson, tako da so bili oranžni še močnejši. To se je pokazalo že v 11. minuti, ko sta se Aissati in Huntelaar s trojno podajo sprehodila skozi slovensko obrambo in slednji je zadel za 1:0. Slovenski fantje se izziva niso ustrašili in so si ustvarili nekaj priložnosti (izid 1:1 bi jih peljal na Euro), na koncu pa je Huntelaar pokopal njihove upe po uri igre, ko je z glavo zadel za 2:0. "To je bila priložnost generacije in prav zaradi tega poraz tako zelo obžalujem," je po tekmi povedal Samir Handanović. "Kaj hočemo, življenje mora iti naprej, toda ostaja grenak priokus. Pokazali smo namreč, da se z Nizozemci lahko kosamo."

Svojo moč so Nizozemci pol leta kasneje pokazali tudi na evropskem prvenstvu U21 na Portugalskem, ko so osvojili naslov prvakov. V članskem nogometu pa večina teh igralcev ni pustila večjega pečata. Slovenska generacija pa se je v zgodovino zapisala nekaj let kasneje, ko je precej teh fantov dozorelo in je bilo ključnih pri zadnjem velikem slovenskem nogometnem uspehu, uvrstitvi na svetovno prvenstvo v Južni Afriki leta 2010. Na jug afriškega kontinenta so potovali Samir Handanović, Mišo Brečko, Branko Ilić, Marko Šuler, Bojan Jokić, Nejc Pečnik, Dalibor Stevanović, Valter Birsa, Zlatko Dedić in Zlatan Ljubijankić.

Kdaj bo Slovenija spet "proizvedla" takšno generacijo pa je glede na trenutno situacijo v našem nogometu zelo težko reči. Morda nikoli več.