Timi Max Elšnik (foto: Nogomania)
V Beogradu smo obiskali slovenskega reprezentanta Timija Maxa Elšnika, ki je s Crveno zvezdo prišel do prve zmage v ligi prvakov.
Evropsko prvenstvo v Nemčiji je Timiju Maxu Elšniku, takrat še kapetanu Olimpije, prineslo vrhunec nogometne kariere. Ravno med sklepnim dejanjem Eura, med velikim finalom, pa je Elšnik dobil klic iz Berlina, ki je spremenil potek njegove kariere. Zvezdan Terzić, glavni človek Crvene zvezde, je takrat začel z aktivnostmi, ki so po nekaj dneh pogovorov in pogajanj pripeljale do Elšnikovega milijonskega prestopa v Crveno zvezdo.
Štiri mesece pozneje je Timi Max Elšnik s Crveno zvezdo prepričljivo prvi v domačem prvenstvu ter na poti do naslova prvaka, v ligi prvakov pa je pred dnevi odigral svojo najboljšo tekmo, ko je z dvema podajama odigral eno ključnih vlog ob visoki zmagi proti Stuttgartu (5:1).
Elšnika smo obiskali v Beogradu, kjer so na slovenske nogometaše vedno gledali z naklonjenostjo. Takšen status v Crveni zvezdi, ki je v primerjavi z Olimpijo velik korak naprej v njegovi karieri, uživa tudi Timi Max Elšnik.
"Partnerko sem moral prepričati, da je sprejela selitev v Beograd (smeh). Verjetno ve, kaj pomeni Beograd. No, v resnici nimam časa za zabavo. Igramo vsake tri dni, kadar ni klubskim tekem, pa me čakajo reprezentančne obveznosti. Zadnji meseci so bili lepi, vendar intenzivni. Kar imam prostega časa, ga preživim mirno, z družino," je na vprašanje o življenju v med Slovenci priljubljenem Beogradu odgovoril Elšnik, ki smo ga ujeli ravno po tekmi s Stuttgartom in pred tekmo z Mladostjo.
Pred dnevi je Crvena zvezda po štirih zaporednih porazih prvič zmagala v ligi prvakov, z vami v eni od ključnih vlog. Je bila to vaša najboljša tekma, odkar ste prestopili v Crveno zvezdo?
Tista proti Bodo/Glimtu, ko smo se uvrstili v ligo prvakov, je bila tudi dobra. Začetek tekme proti Stuttgartu je bil sicer slab, hitro smo dobili gol. V glavi se ti takrat že začne vrteti film: 'Joj, ne že spet.' Poceni gol smo dobili, hiter gol. Ni pa nas presekalo. Pred tekmo sem rekel, da bo odločila sredina in na koncu se je to uresničilo. Z Radetom Krunićem sva odigrala dobro tekmo, zmagali smo in to visoko. Sanjsko!
Je po porazih in kritikah, ki so bile morda še hujše zaradi zmag zagrebškega Dinama v ligi prvakov, zdaj vzdušje v Crveni zvezdi boljše?
Malce je šlo v nos vsem, ker je Dinamo Zagreb v ligi prvakov zmagoval, Crvena zvezda pa ne. Rival je pač rival (smeh). Mogoče je bilo še nekaj več pritiska na nas zaradi tega. Moram pa reči, da imamo težji razpored kot Dinamo. Zdi se mi, da nam je zdaj s to zmago z ramen padlo breme. Vedeti moramo, da je Crvena zvezda velik klub, to je bivši evropski prvak, ki je v preteklosti velike klube premagoval in ljudje tukaj to pomnijo. Njihova pričakovanja so zato velika, včasih morda malce nerealna.
Ste pričakovali, da boste praktično od prvega dne v prvi enajsterici?
Glede tega sem zadovoljen in bi bilo težko bolje. Hitro sem se vklopil, dobil minutažo, ves čas igram v prvi postavi. Prišel sem zaradi lige prvakov in ta cilj smo dosegli. Prepričljivo smo nato premagali Partizan. Seveda imam zdaj tudi druge cilje, eden od njih je bila zmaga v ligi prvakov, želim si tudi gola v ligi prvakov. Doživeli smo nekaj grenkih trenutkov, toda igrali smo proti velikim klubom (Benfica, Barcelona, Inter, Monaco, op.p.). Zdaj, v drugem delu, bo več priložnosti za nas.
V Crveni zvezdi nadaljujete tradicijo Slovencev, ki so v klubu pustili velik pečat.
Vem za našo zgodovino v Crveni zvezdi. Velika imena so bila tukaj, od Marka Elsnerja, Mileta Ačimovića, pa trenerja Slaviše Stojanovića. Dejan Kelhar in Nejc Pečnik sta tukaj zelo dobro zapisana, ker so takrat osvojili tisti naslov, ki navijačem in ljudem v klubu veliko pomeni. Slovenci so tukaj pustili velik pečat, imajo nas radi, to lahko potrdim. Privilegij je biti tukaj.
Kako Srbi obravnavajo slovenski nogomet?
Kot narod nas imajo radi, mislim, da se v marsičem zgledujejo po Slovencih. V nogometnem smislu pa je veliko spremenilo evropsko prvenstvo. Prej so nas mogoče imeli bolj za smučarje, na evropskem prvenstvu pa so lahko videli, kaj zmoremo. Vidim, da so spremenili mnenje. Reprezentanca je naredila svoje, pa tudi Olimpija in Celje z igranjem v Evropi. Slovenci smo dvignili svoj status v nogometnem svetu, tudi v Srbiji.
Zakaj ste se sploh odločili za prestop v Crveno zvezdo?
Po Euru je bilo manj ponudb kot smo Slovenci verjetno pričakovali. Prestopila sva le jaz in Vanja Drkušić, ki je s Sočijem tako ali tako izpadel v drugo ligo. Verjetno bi prestopil tudi Žan Karničnik, če se ne bi poškodoval. V Sloveniji sem bil štiri leta in pol, čas je bil za moj prestop, skrajni čas. Govorilo in pisalo se je o marsičem, bilo je zanimanje iz različnih držav. Med finalom Eura sem dobil klic predstavnikov Crvene zvezde, ki so bili v Berlinu. Tako se je začelo. Crvena zvezda je bila hitra, konkretna in tako sem pristal tukaj.
(foto: Nogomania)
V letošnjem letu sem vam je zgodilo veliko, kot zvezda slovenske lige ste prestopili, igrali na Euru in postali standardni v Crveni zvezdi. Kako ste fizično in psihično premagali vse ovire?
Ljudje verjetno nimajo predstave kakšen preskok je to. Od tekem proti Radomljam, do tekem proti Angliji, Portugalski, Barceloni. V Olimpiji smo trenirali na slabem igrišču, ki je bilo večino časa njiva, tukaj so pogoji dosti boljši, igralci so dosti boljši, pričakovanja so dosti večja. Odkar sem tukaj, sem vedno odigral po najboljših močeh. Mislim, da nikoli nisem bil najslabši, da bi ekipa trpela zaradi mene, pomembno je, da vedno opravim svoje delo in to, kar trener od mene pričakuje. V Olimpiji pa sem vse podredil Euru, tako smo se dogovorili v klubu. Delal sem načrtno, trdo, tempiral sem formo za poletje, vse to me je okrepilo.
Pravite, da ste vse podredili Euru. Kako pa ste po povratku iz Nemčije preklopili v novo realnost?
Moja pavza po Euru je trajala sedem dni. Po Euru sem si želel prestopa, vedel sem, da moram naprej, nisem več mogel ostati v Olimpiji. To negotovo obdobje je bilo težko, ampak se je potem prestop zgodil in tako se je moja realnost hitro spremenila. Takšna izkušnja te kot igralca spremeni. Po takšnem turnirju se nima igralec več česa bati. Konec koncev, v Munchnu je bilo 80.000 ljudi, takrat vidiš, da lahko. To mi zdaj v ligi prvakov pride prav.
Slovenija je po Euru igrala B ligo narodov, kjer se bo še borila za obstanek. Se strinjate s selektorjem Matjažem Kekom, ki je v zadnjem obdobju problematiziral vzdušje okrog reprezentance?
V ligi narodov res ni isto kot prej, kar je jasno, čeprav dajemo vse od sebe. Verjetno bi bilo drugače, če bi se takoj začele kvalifikacije za svetovno prvenstvo, ki je naš naslednji cilj. Negativa? Ne, ne čutim je. Saj ni niti pol leta od enega največjih uspehov slovenskega nogometa. Pričakovanja so se zvišala, to je razumljivo. Smo pa imeli dva zelo težka nasprotnika, ki sodita v A ligo. Zdaj nas čaka Slovaška, ki jo moramo premagati. Ne smemo izpasti in igrati s San Marinom. Saj ne bo lahko, to vemo, dobili smo najtežjega možnega nasprotnika, toda prepričan sem, da bomo pravi.
Čemu pripisujete manj prepričljive tekme Slovenije to jesen?
Nasprotniki so nas malce prebrali. Vzeli so nas bolj resno. Avstrija in Norveška sta se nas lotili na polno. Že nekaj časa igramo isto. Vsi imajo vsaj tri veziste, midva sva dva, ni potem enostavno odigrati. Ker imamo tukaj manjko, podajamo dolge žoge naprej, tam pa jih je težko zadržati. Nasprotniki so naju z Adamom Gnezdo Čerinom začeli tudi vleči 'ven', ti potem enostavno moraš iti in v sredini ostane samo eden. Tudi na Euru, z Adamom nisva bila tam, da bomo imeli 60 odstotkov žogo v posesti in da bova gradila ne vem kakšno igro, ampak sva bila tam, da dobivava dvoboje ter tečeva, kolikor lahko ter loviva druge žoge. V tej formaciji sva delavca in to vlogo sva sprejela. Ko ni rezultatov, se seveda lahko išče krivce, vprašanje pa je, kaj se da narediti.
Olimpiji gre po vašem odhodu zelo dobro, še kaj spremljate svoj nekdanji klub?
Kolikor mi dopušča čas. Vseeno pa sem tam preživel štiri leta in pol. Doživel sem toliko stvari, da me zdaj težko kaj preseneti, razlika je le v tem, da je zdaj več medijskega pritiska in več ljudi na tekmah. Slišim se še vedno kdaj s športnim direktorjem Boromiso ter tudi predsednikom Deliusom. Dobro jim gre in očitno nekaj delajo prav.