(foto: Getty Images)
Nogomet v Braziliji je na žalost povezan tudi s svetom kriminalna in nasiljem. V tokratni Nostalgiji vam predstavljamo zloglasno navijaško skupino "Sokoli zvestobe".
Corinthians iz São Paula je ob Flamengu največji brazilski klub, ki ima več kot 30 milijonov navijačev po vsej državi. Če upoštevamo, da so navijaške baze evropskih velikanov iz Anglije, Španije, Italije in Nemčije v precejšnji meri mednarodne, oziroma »plastične«, bi lahko celo rekli, da gre v kategoriji številčnosti domačih navijačev za enega največjih klubov na svetu. S takšno popularnostjo pa pridejo tudi težave, sploh če ni rezultatov.
Brazilska družba je ena najbolj nasilnih na svetu in nogomet, kot zvesto zrcalo družbe, ni imun na to. Navijaško nasilje je splošno razširjeno, podobno kot nasilni kriminal in policijska brutalnost. Ogromne socialne razlike in brezizhodnost življenja v popolni revščini pripomorejo k temu, da so brazilski ultrasi med najbolj zloglasnimi na svetu.
Corinthians ima mnogo neodvisnih navijaških skupin, najbolj znana in najštevilčnejša pa so Gaviões da Fiel (Sokoli zvestobe), ustanovljeni leta 1969, ki imajo 140.000 članov. Njihova glasna podpora lahko ponese nogometaše v črno-belem, njihove baklade in ogromni transparenti so osupljivi, ko pa stvari na igrišču ne potekajo po sokolskih željah, pa znajo biti Gaviões zelo nepredvidljivi in nevarni.
Ena najbolj znanih epizod iz bogate zakladnice navijaških izgredov sega v leto 1997, ko je šlo Corinthiansu v brazilskem prvenstvu zelo slabo, zgodaj pa je izpadel tudi iz pokala Libertadores. V torek, 14. oktobra 1997, so črno-beli gostovali pri rivalu Santosu, na štadionu Vila Belmiro, v derbiju, ki je v Braziliji znan kot Classico Alvinegro. Zbralo se je 20.618 gledalcev, med katerimi je bilo tudi veliko število gostujočih navijačev.
Tekma je bila zelo napeta in groba, edini zadetek pa je dosegel domači branilec Jean v 74. minuti. Kako "bojevito" je bilo srečanje, priča tudi podatek, da sta bila izključena kar dva nogometaša Corinthiansa, Wilson Mineiro in Mirandinha. Ob zadnjem sodnikovem žvižgu so gostje pričakovali negodovanje in žaljivke svojih navijačev, vendar so presenečeni ugotovili, da jih je večina že zapustila štadion. Ob porazih so ponavadi ostali do konca in dali moštvu vedeti, kaj si mislijo o slabi predstavi. Tokrat pa so preprosto izginili.
Ob približno pol enih ponoči je avtobus z nogometaši Corinthiansa zapustil štadion in se podal na 65 km dolgo pot v São Paulo. Vojaška policija jih je pospremila skozi Santos, da jih ne bi napadli domači navijači, ko pa so zapustili mesto, so pot nadaljevali brez policijskega spremstva. Cesta iz Santosa v São Paulo se z veliko ovinki dramatično vzpenja z obale na nadmorsko višino tisoč metrov, skozi mnoge tunele in vzdolž gozdnatega gorskega grebena.
Med vožnjo je klubski varnostnik opazil črn avtomobil, ki je zasledoval avtobus. Avto je nenadoma zapeljal vštric z avtobusom in se skoraj zaletel vanj, štirje moški, ki so bili v njem, pa so žugali in grozili. Nato je avto nenadoma izginil. Tovornjak, ki je vozil pred avtobusom pa se je iznenada zaustavil, tako da je moral voznik avtobusa hitro reagirati in zaviti na sosednji pas, da se je izognil nesreči.
Toda že takoj nato se je bil prisiljen ustaviti. Cesto je namreč blokiral star bel avtobus, ki je bil postavljen tako, da se ni dalo mimo. Na asfaltu je stalo nekaj navijačev Corinthiansa in na prvi pogled se je zdelo, da gre za prometno nesrečo. Toda takoj nato je postalo jasno, da gre za zasedo, saj so se navijači zapodili proti avtobusu. Eden od varnostnikov je potegnil zavese čez okna, nogometaši in drugo osebje pa so se potuhnili na tla.
Navijači so avtobus zasuli s kamenjem in palicami. V oglušujočem trušču razbitega stekla in pločevine so Gaviões obkolili avtobus in ga začeli zibati sem in tja, kakor da ga hočejo prevrniti. Moštvo v notranjosti se je zbalo za svoja življenja. Voznik je bil ranjen, saj ga je nekaj zadelo v glavo. Eden od navijačev je poskušal z lomilko odpreti vrata, vendar ga je uspel varnostnik odriniti.
Nekaj članov Corinthiansove odprave je med napadalci prepoznalo vodjo navijaške skupine Gaviões da Fiel, Douglasa Deúngara, ki je bil bolj znan pod vzdevkom Metaleiro, Metalec. Glasno so ga začeli nagovarjati naj vendar zaustavi to norost. In Metaleiro se jih je usmilil. Tako bliskovito, kot se je začel, se je napad tudi končal. Sokoli so se vrnili na svoj beli avtobus in izginili v noč.
Nekaj ur kasneje, ko je nesrečna odprava prispela na sedež kluba v São Paulu, se je tam pojavil tudi Metaleiro in se pozanimal, če je bil kdo poškodovan.
Zastraševalna taktika po pričakovanjih ni ravno obrodila sadov. Campeonato Brasileiro 1997 je Corinthians končal na skromnem 17. mestu (v ligi je bilo 26 klubov), le tri točke nad mesti, ki so vodila v nižji rang.