Bravo (foto: uradna spletna stran kluba)
Bravo, ki nima navijačev in nima razkošnega proračuna, ni več "anomalija". Nikoli ne bo velik kot Olimpija, je pa bolj stanoviten in trenutno tudi bolj uspešen.
Po drugi svetovni vojni je imela Ljubljana vedno en osrednji klub (Olimpijo pod različnimi imeni) in več lokalnih, lahko bi rekli »kvartovskih« klubov. Eden od teh se je ponavadi dvignil nad ostale in si priboril status drugega ljubljanskega kluba.
V petdesetih je bila to šišenska Ljubljana, v šestdesetih izmenično Ljubljana in moščanski Slovan, v sedemdesetih viška Svoboda, ki jo je sponzoriral Mercator in v osemdesetih spet Slovan. S samostojnostjo Slovenije smo dobili v devetdesetih svojo državno ligo, v kateri so bili na začetku poleg Olimpije še Ljubljana, Slovan in Svoboda. Slovan in Svoboda sta do sredine devetdesetih potonila, počasi pa jima je sledila tudi Ljubljana. Nekaj časa so bile ob koncu devetdesetih v prvi ligi celo Vevče.
Tudi ko je bil edini ljubljanski prvoligaš Interblock, ga ni nihče zares jemal kot osrednji klub. To je bila še vedno Olimpija, čeprav je igrala v nižjih ligah. To se je odražalo tudi pri obisku, saj je Pečečnikov osebni projekt le redkim prirasel k srcu. Interblock je bil pač ježiški lokalni klub, ki je v času Joca Pečečnika čisto slučajno igral v prvi ligi in povrh vsega še na štadionu v Šiški. Z odhodom svojega mecena se je vrnil na Ježico in opustil člansko ekipo.
V zadnjem obdobju so tradicionalni ljubljanski klubi daleč od prve lige, zato ima, odkar se je leta 2019 prebil med elito, status drugega ljubljanskega kluba Bravo. Za razliko od ostalih ljubljanskih klubov Bravo ni zares »kvartovski« klub, čeprav je dlje časa igral v Šiški. Bravo je osebni projekt podjetnika Darka Klariča in je pred selitvijo na štadion ŽAK v Spodnji Šiški igral marsikje, tudi v Podgorici pri Domžalah.
Čeprav deluje že dve desetletji, ima Bravo velike težave s tem, da bi privabil občinstvo. Razen staršev otrok iz njegove mladinske šole, ima zalo malo »navijačev«. To je še posebej očitno zdaj, ko začasno igra na zanj mnogo prevelikih Stožicah, ki so turobno prazne celo, ko pridejo medijsko bolj zanimivi klubi kot sta Maribor in Celje. Na nekaterih tekmah se zbere celo manj kot sto ljudi. Ko igrajo »doma« proti Olimpiji, pa je cela glavna tribuna za zeleno-bele.
Toda Bravo ima nekaj, česar Olimpija nima – vizijo. Ker ni navijaškega pritiska lahko v klubu delajo strateško in na dolge proge. Denar, ki ga prispeva Darko Klarič morajo znati kar najbolje uporabiti. Le redki klubi v Sloveniji imajo toliko potrpljenja s svojimi trenerji. V prvi ligi praktično ni takega kluba, redki pa so tudi v nižjih ligah. Najprej je ekipo dlje časa dobro vodil Dejan Grabić, po njegovem odhodu v Muro pa je »dirigentsko palčko« prevzel Aleš Arnol. In filozofija kluba se kljub pomembni spremembi ni zares spremenila.
Dolgoročno delo je postopoma obrodilo sadove. Leta 2022 so nastopili v finalu pokala, leta 2024 pa so prvič igrali tudi v kvalifikacijah za konferenčno ligo. Zdaj pa imajo izredno priložnost, da se spet uvrstijo v Evropo in to na račun Maribora in Olimpije.
Igra Brava ima vedno rep in glavo, tako je bilo že v Grabićevih časih in tako je še zdaj. Obrambna disciplina in bliskovita tranzicija sta njihov zaščitni znak. Če k temu prištejemo še nekaj igralcev z »dodano vrednostjo«, kakršni so na primer Martin Pečar, Matic Ivanšek, Jakoslav Stanković in Venuste Baboula, je slika popolna. To so vse igralci, ki bi dvignili tudi kvaliteto potujčene in brezciljne Olimpije. Tudi iz Olimpije posojeni Admir Bristrić je z osmimi goli dokazal, da so ga zmaji neupravičeno zapostavili.
Seveda pa ima zanašanje na tranzicijsko igro tudi svoje minuse, kar je bilo najbolj očitno v polfinalu pokala proti Aluminiju. Takrat je bil Bravo pod imperativom ustvarjanja igre in je pri tem klavrno pogorel. Od štirih ekip, ki so bile v polfinalu, so imeli rumeno-beli daleč najbolj kvalitetno zasedbo, vendar jim to na koncu ni kaj prida koristilo.
Vseeno pa imajo zdaj po odlični ligaški seriji petih zaporednih zmag in devetih zaporednih tekem brez poraza zgodovinsko priložnost, da prekrižajo račune obema največjima slovenskima kluboma. Če se na primer večni derbi naslednji vikend konča brez zmagovalca, Bravo pa premaga doma Radomlje, bo imel drugi ljubljanski klub usodo povsem v svojih rokah.
Glede na iracionalne poteze, ki jih vlečeta upravi vijoličastih in zeleno-belih, bi bilo to, da oboji ostanejo brez Evrope, verjetno tudi najbolj pošteno.