(foto: Getty Images)
Srečko Katanec je osvajalec olimpijske medalje, a pot do nje je bila vse prej kot preprosta.
Enega največjih uspehov v nogometu je bivša Jugoslavija dosegla leta 1984, ko je olimpijska reprezentanca osvojila bronasto medaljo na olimpijskih igrah v Los Angelesu. Pri tem uspehu sta sodelovala tudi Marko Elsner in Srečko Katanec. Preden pa so se lahko odpravili v Ameriko, so morali Jugoslovani zmagati v kvalifikacijski skupini, ki je bila vse prej kot lahka. Za nasprotnike so dobili olimpijske reprezentance Romunije, Italije in Nizozemske.
Katanec je v tem obdobju igral za Olimpijo, ki se je v tisti sezoni krčevito borila za obstanek v prvi zvezni ligi. Toda kljub temu se je vedno brez razmišljanja odzval klicu selektorja Ivana Toplaka. Prišel je tudi na zadnje kvalifikacijsko srečanje v Romuniji, ko je bila Jugoslavija že uvrščena na olimpijske igre in sama tekma ni imela več nobenega tekmovalnega naboja.
V nedeljo, 15. aprila 1984, je Olimpija gostovala v Vinkovcih in kljub točki na težkem gostovanju (za 1:1 je zadel Mihajlo Petrović) spet zdrsnila nazaj v zono izpada. Še istega večera so se vrnili v Ljubljano in naslednjega dne je Katanec ob devetih zjutraj prišel za Bežigrad na trening. Tajnica ga je vprašala, kaj dela tukaj, saj bi moral v Beograd na zbor olimpijske reprezentance. Letalo je imel ob desetih. Odhitel je domov po opremo, letalo pa ga je eno uro čakalo na Brniku.
Ko je prišel na letalo, so ga drugi potniki nagradili z aplavzom. Tedaj se je spomnil, da je doma pozabil potni list. Toda bilo je prepozno. V Beograd je odletel brez potnega lista. Ko je prišel v hotel, kjer je bila zbrana reprezentanca, je povedal Toplaku kaj se je zgodilo. Poklicali so v Ljubljano in Katančev oče je šel iz službe domov po potni list. Dal ga je taksistu, ki ga je odpeljal na letališče v Zagreb, kjer je bil tistega dne edini let za Beograd. Potni list je z letalom v prestolnico prispel ob pol štirih popoldne, ob štirih pa je imela reprezentanca odhod z vlakom v Romunijo.
Katanec je na letališču dvignil svoj pasoš in pohitel na železniško postajo. Prispel je v zadnjem trenutku – deset do štirih. Vlaka pa ni bilo nikjer. Pozabili so mu namreč povedati, da vlak ne bo krenil z glavne postaje pač pa z neke manjše. S taksijem je odhitel na pravo postajo, a je vlak že odpeljal, tako da je moral počakati naslednjega.
"Naša ekipa je odpotovala v okrnjeni postavi, v njej namreč ni bilo igralcev Hajduka, C. zvezde in Dinama," so zapisali v Delu. "Ljubljančan Srečko Katanec je v Beograd prišel brez potnega lista in je v Romunijo odpotoval naknadno."
Tekma je bila v mestu Braila, na skrajnem vzhodu Romunije, blizu meje s Sovjetsko zvezo. Nesrečni Katanec se je moral torej na nabito polnem vlaku peljati praktično čez celo Romunijo, da je prispel na cilj in se priključil reprezentanci, za katero so takrat igrali tudi Ranko Stojić, Dragan Mance, Dragan Stojković in Darko Pančev.
Čeprav tekma v tekmovalnem smislu ni bila pomembna, se je na mestnem štadionu v sredo, 18. aprila 1984 v Braili zbralo 10.000 gledalcev, ki so videli prvi poraz jugoslovanske olimpijske reprezentance v tem kvalifikacijskem ciklusu. "Naši olimpijci so nastopili precej oslabljeni, prikazali pa so doslej najslabšo igro," je poročalo Delo. "V 90 minutah so si ustvarili le eno pravo priložnost, vendar je Katanec ni izkoristil." Edini zadetek na tekmi je v 29. minuti dosegel komaj osemnajstletni romunski vezist Dorin Mateut, ki je kasneje nastopil na svetovnem prvenstvu leta 1990 v Italiji.
Katanca je nato čakala dolga pot domov prek Beograda v Ljubljano, že nekaj dni kasneje pa je z Olimpijo potoval v Novi Sad na ligaško tekmo z Vojvodino. Za to potovanje na srečo ni potreboval potnega lista, ga je pa še kako potreboval junija, ko je z jugoslovansko reprezentanco igral na evropskem prvenstvu v Franciji in konec julija, ko je z olimpijsko reprezentanco nastopil v Los Angelesu.
Vse popotniške tegobe pa odtehta dejstvo, da je še do danes Srečko Katanec ob Marku Elsnerju edini slovenski nogometaš, ki se lahko pohvali z olimpijsko medaljo.