Etihad stadion, Manchester City (foto: Nogomania)
Nekaj časa je obstajalo splošno nasprotovanje, toda zdaj je multiklubsko lastništvo realnost v nogometnem svetu. Vse bolj oblega tudi Slovenijo.
Multiklubsko lastništvo je realnost sodobnega nogometa in glede na trende bo v bližnji prihodnosti tovrstne organizacije nogometnih struktur še več. Zato si moramo zastaviti nekaj vprašanj v zvezi s tem: komu služi, komu ne in zakaj se nikomur, ki ima moč to zaustaviti, ne mudi ukvarjati s tem problemom.
Kaj multiklubsko lastništvo pomeni? Korporacija Red Bull ima v lasti klube v Avstriji, Nemčiji, Braziliji, Gani in Združenih državah Amerike. Zaradi tega se lahko nogometaš, ki se je začel razvijati v Gani nato preseli v Brazilijo, potem v Avstrijo in na koncu v Leipzig, če je dovolj dober. Vse to ne da bi zapustil Red Bullovo »mrežo«.
V tem smislu ni bila pot v elitni nogomet nikoli bolj strukturirana kot je dandanes. Poleg tega jo ima pod nadzorom manj ljudi z večjo močjo. Med ljudmi, ki se ukvarjajo s fenomenom multiklubskega lastništva so kot vedno tisti, ki ga zagovarjajo in tisti, ki mu nasprotujejo.
Velika slika je bolj zapletena kot želijo priznati ljudje na obeh straneh teh dveh diametralno nasprotnih pogledov. Poglejmo zato najprej nekaj pozitivnih učinkov multiklubskega lastništva. Korporacije so vložile velik kapital v nogometne trge, ki so bili pred tem v komercialnem smislu nevidni za globalne investitorje.
Ligaška tekmovanja na Japonskem, v Indiji, Avstraliji, Gani in Urugvaju so prejela naložbe v infrastrukturo, medijsko pozornost in sklenila komercialna partnerstva, ker so Red Bull, City Football Group (CFG) in druge tovrstne organizacije potrebovale prisotnost na teh trgih, da bi dopolnile svojo mrežo.
To je dvignilo standarde, ustvarilo delovna mesta, pomagalo pri razvoju lokalnih trenerjev in zgradilo akademije, ki služijo skupnosti. CFG je (dokler ga je še imel v delni lasti) spremenil Mumbai City v relevantnega akterja na trgu, kjer živi 1,4 milijarde ljudi. Red Bull Salzburg je igral v ligi prvakov, kar je koristilo avstrijskemu nogometu in spodbudilo naložbe v avstrijsko Bundesligo, ki jih sicer ne bi bilo.
Na nižjih stopnjah lastniške piramide je verjetnost, da bo podružnični klub, ki je v lasti premožne mednarodne skupine, pristal v stečaju, veliko manjša; verjetnost, da bo pravočasno izplačeval plače, je veliko večja, prav tako pa je veliko bolj verjetno, da bo ohranil program za razvoj mladih, kot pa pri neodvisnem klubu v isti ligi, ki preživi zgolj od prihodkov od prodaje vstopnic, televizijskih pravic in igralcev.
Za mlade igralce iz depriviligiranih okolij je podpis pogodbe s takšno podružnico velika priložnost za napredek v karieri. Priložnost, ki je pred desetletjem še ni bilo. Strukturirana pot, vrhunski trenažni proces in znana naslednja destinacija v primeru primernega razvoja. Prej je tak nogometaš potreboval agenta, ki je bil pripravljen nekaj vložiti vanj in klub, ki je bil pripravljen tvegati z igralcem iz neznanega trga.
Tudi v Sloveniji že imamo zametke tega, recimo Acun Ilicali ima poleg Maribora v lasti tudi Hull City. Potencialni kupec Maribora Evangelos Marinakis pa ima v lsti Nottingham Forest, Olympiacos in Rio Ave. Maxim Demin, ki vlaga v Celje, je bil včasih lastnik Bournemoutha, obvladoval pa naj bi tudi Zurich.
To so torej pozitivne lastnosti tega modela. Kaj pa negativne?
Multiklubsko lastništvo pomeni koncentracijo moči v majhnem številu globalnih skupin. S širjenjem teh mrež se rušijo strukture nogometne organizacije. Manj neodvisnih klubov pomeni manj neodvisnih glasov na nivojih, kjer se določa pravila, kar pomeni, da se pravila prilagajajo skupinam, ki so že tako ali tako privilegirane.
Odpirajo se možnosti za manipulacijo in distorzijo trga transferjev. Ko igralec prestopi med dvema kluboma znotraj iste mreže, ne pride do resnične tržne ocene vrednosti transferja. Ceno določi notranje ista skupina na obeh straneh transakcije. Ta primer smo imeli ob prestopu Brazilca Savinha iz Troyesa, prek Girone v Manchester City. Pa tudi odhod trenerja Liama Roseniorja iz Strasbourga v Chelsea bi lahko na nek način uvrstili v to kategorijo.
To omejuje konkurenco, izkrivlja vrednotenje na širšem trgu ter zmanjšuje pogajalsko moč klubov in igralcev, ki niso vključeni v mrežo in poskušajo tekmovati pod neodvisnimi pogoji.
Na lokalni ravni pa je klub, ki je nekoč pripadal prebivalcem tega mesta, bil odgovoren temu mestu in sprejemal odločitve o nogometni kulturi tega mesta, zdaj v lasti sklada s sedežem v Abu Dabiju ali New Yorku. Kulturna identiteta kluba, smer, v katero se razvija, in finančni presežek, ki ga ustvarja, ne ostajajo več v lokalni skupnosti. Te odločitve se sprejemajo na ravni vodstva podjetja v korist ljudi, ki si v življenju še nikoli niso ogledali tekme na tem štadionu.
Ta struktura ni nevtralna. Nikoli ni bila zasnovana kot taka. Multiklubsko lastništvo je bilo zasnovan z namenom, da bi povečalo donosnost portfelja nogometnih sredstev. Včasih se to popolnoma ujema s tem, kar je dobro za nogomet. Včasih pa ne.
Iskren dialog o tem, kakšen učinek imajo multiklubske strukture na nogomet, je tisti, ki ga vodilni organi v nogometu (predvsem FIFA in UEFA) zelo počasi začenjajo, oziroma se mu izogibajo. Predvsem seveda zato, ker so tisti, ki ta dialog financirajo, pogosto isti ljudje, ki imajo korist od tega, da ostaja nejasen.