Matjaž Cvikl je v tujini igral že, ko je bilo tja še zelo težko priti. (foto: /)
Že 23 let je minilo, odkar je mnogo prehitro ta svet zapustil tisti čas eden boljših slovenskih nogometašev Matjaž Cvikl. V zgodovino se je zapisal kot legenda Rudarja.
V teh dneh mineva 23 let od smrti bivšega slovenskega reprezentanta
Matjaža Cvikla, ki spada v tisto generacijo slovenskih nogometašev, ki je orala ledino v obdobju osamosvojitve. Največji pečat je pustil v velenjskem
Rudarju, kjer ga smatrajo za legendo kluba, v zelo prijetnem spominu pa so ohranili tudi navijači
Maribora (za katerega je igral v dveh obdobjih) in turškega kluba
Zeytinburnu.
Matjaž Cvikl se je rodil 13. januarja 1967 v Slovenj Gradcu, svoje prve nogometne korake pa je naredil v velenjskem Rudarju. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih je veljal za enega najboljših slovenskih napadalcev, zato ga je selektor slovenske amaterske reprezentance
Zdenko Verdenik redno klical v izbrano vrsto, ki so jo takrat sestavljali zgolj nogometaši iz slovenske lige. Decembra 1990 je na prijateljski tekmi proti reprezentanci BiH v Izoli dosegel drugi gol za slovensko zmago z 2:0. Zanimivo, da sta takrat za bosansko reprezentanco zaigrala tudi profesionalna nogometaša Olimpije Damir Vrabac in Jedinko Perica.
Februarja in marca 1991 je nastopil tudi na obeh prijateljskih tekmah z italijanskim prvoligašem
Udinesejem, na predvečer osamosvojitve pa je zaigral še na zgodovinski tekmi proti Hrvatom v Murski Soboti, kjer so se Cviklu in tovarišem nasproti postavili Dražen Ladić, Aljoša Asanović, Zvonimir Boban in drugi znani hrvaški igralci iz prve zvezne lige. Za neuradno izbrano vrsto je dosegel še dva gola, na tekmah proti Zasavju in madžarskemu prvoligašu
ZTE. Zato je bilo povsem logično, da je nastopil tudi na prvi uradni tekmi slovenske reprezentance, 3. junija 1992, v Talinu proti Estoniji. V igro je prišel na začetku drugega polčasa namesto (prav tako že pokojnega)
Zorana Ubavića in bil med boljšimi na igrišču. Vsega skupaj je za slovensko reprezentanco v prvi polovici devetdesetih zbral šest uradnih nastopov.
Za matični Rudar je debitiral v sezoni 1983/84, pri rosnih šestnajstih letih. V sezoni 1990/91 se je preizkusil v medrepubliški ligi pri Mariboru, nato pa se je vrnil v Velenje. V črno-zelenem dresu je odigral prvi dve sezoni v samostojni Sloveniji, ko je na 65 tekmah dosegel kar 32 golov. Nato se mu je ponudila priložnost za odhod v tujino, kar v tistih časih za nogometaše iz slovenske lige ni bilo tako samoumevno, kot je dandanes. Podpisal je za turškega prvoligaša Zeytinburnu iz istoimenskega delavskega kvarta v Istanbulu. V sezoni 1993/94 je prispeval svoj delež k obstanku v ligi, v naslednji sezoni pa je Zeytinburnu kljub temu, da je bila liga razširjena iz 16 na 18 klubov, izpadel.
Cvikl se je zato poleti 1995 vrnil v Rudar in svojemu matičnemu klubu pomagal pri zgodovinskem prvem evropskem nastopu v
pokalu Intertoto. V skupini s Kolnom, Luzernom, Osterjem in angleškim velikanom Tottenhamom (ki je igral z rezervno ekipo) je Rudar pričakovano zasedel zadnje mesto. Jeseni 1995 se je prvič pojavila zahrbtna bolezen, ki ni ogrozila samo njegove nogometne kariere, pač pa tudi njegovo življenje.
Leta 1996 je šel za kratek čas spet v Turčijo, vendar se je kmalu vrnil v Slovenijo in v sezoni 1996/97 igral za
Beltince, v naslednji sezoni pa je še drugič v karieri podpisal za Maribor. Čeprav je za vijoličaste odigral samo sedem tekem v prvi ligi, je vseeno prispeval tri gole. Zadnji gol v karieri je dosegel prav na svoji zadnji tekmi, ko je Maribor 30. novembra 1997 v Ljudskem vrtu pred 500 gledalci s 5:1 porazil SET Vevče. Cvikl je zadel v 9. minuti za 2:0.
Zahrbtna bolezen je nato spet pokazala zobe in Matjaž Cvikl nas je 27. julija 1999 pri rosnih dvaintridesetih letih za vedno zapustil. Njegovi prijatelji iz Velenja so povedali, da je imel v zadnjih dneh svojega življenja tri velike želje: da bi bil Rudar slovenski prvak, da bi se Maribor uvrstil v
ligo prvakov in da bi se slovenska reprezentanca uvrstila na evropsko prvenstvo. Kar dve od teh želja so se mu izpolnile, a žal šele po njegovi smrti.