Spomin na veliko rivalstvo kultnih ljubljanskih klubov: Oživljanje največjega slovenskega derbija

Zeleno-bela Ilirija in črno-belo Primorje sta bila največja ljubljanska in slovenska nogometna in športna kluba pred drugo svetovno vojno. Njun derbi je bil dogodek, ki je zanimal vso Slovenijo in je vedno pritegnil lepo število gledalcev. Ta tekma je bila, sploh ob koncu dvajsetih in v prvi polovici tridesetih let dvajsetega stoletja, nesporni vrhunec nogometne sezone in je presegala zgolj športne okvire.

Potem pa se je zgodilo nepojmljivo. Leta 1936 je zaradi finančnih težav Športni klub Ilirija ukinil svojo nogometno sekcijo, medtem ko se je nogometna sekcija Akademskega športnega kluba Primorje odcepila od matičnega društva in preimenovala v SK Ljubljana. S tem je bilo velikega ljubljanskega derbija, ki je šestnajst let buril nogometne duhove v slovenski prestolnici, nepreklicno konec.

Ostal pa je, kot bi rekel Iztok Mlakar, en žlahten spomin. Leta 1951, petnajst let odkar je bil odigran zadnji derbi, je padla ideja, da bi veterani teh dveh klubov odigrali prijateljsko humanitarno srečanje na bežigrajskem štadionu. Bivši nogometaši, od katerih so bili nekateri že v prav častitljivih letih, so svojo nalogo vzeli zelo resno. Kar dva meseca so zavzeto trenirali in se intenzivno pripravljali na veliki dogodek.

Nostalgija po starih dobrih časih je na Plečnikov štadion v nedeljo, 16. septembra 1951, privabila 7000 gledalcev, "med katerimi so prevladovali ljudje več kot srednjih let," kot so zapisali v Ljubljanskem dnevniku. Spored se je začel že ob pol treh popoldne s predtekmo rezervnih ekip obeh nekdanjih rivalov, ki jo je dobilo Primorje z 2:1.

Nato je sledil atletski nastop mladinski reprezentanc Avstrije in Jugoslavije, ob pol petih pa so na igrišče pritekli nekdanji asi. Za črno-bele so nastopili Mirko Jančigaj (Stojan Starec), Vinko Jug, Rudolf Zavrl (oče kasnejšega predsednika NZS), Pavle Zemljak, Herman Slamič, Matija Pišek (Janez Pišek), Josip Janežič, Adolf Erman (Avgust Repotočnik), Pepček Bertoncelj, Alojzij Jež (Rudi Makovec) in Emil Uršič. Zeleno-bele so zastopali Mirko Malič, Ludvik Žitnik, Branko Verovšek, Ivan Košenina, Milan Varšek, Lado Zupančič, Josip Unterreiter, Jože Grintal, Boris Zupančič, Vinko Žitnik in Miodrag Doberlet.

"Že takoj v začetnih udarcih se je videlo, da ne gre za hec, ampak da se bosta nasprotnika borila do zadnjih moči," so zapisali v Slovenskem poročevalcu. Tudi v Ljubljanskem dnevniku so bili navdušeni nad igro starih mojstrov: "Tudi sedanji naši nogometaši bi se lahko, kar se tiče premišljene učinkovite igre, zgledovali po njih. Tako lepih prenosov žoge, hitrega podajanja pa tudi močnih strelov že dolgo nismo videli na naših nogometnih igriščih."

Gledalci so se povsem vživeli v dogajanje: "Razpoloženje navijačev je bilo tako kot pred petnajstimi leti. Tudi mlajši, ki še ne vedo, da je bilo ob Ruski ulici, tam, kjer so danes veliki stanovanjski bloki, igrišče nekdanje Ilirije, so pridno pomagali."

Med tekmo se je vreme poslabšalo: "Temni oblaki ter blisk in grom so grozili, da se tekma ne bo končala v regularnem času. Toda tudi debele kaplje niso ustrašile starih borcev, ki so zaigrali ob splošnem navdušenju svojih oboževalcev še z večjim poletom kot prej." Golov je bilo več kot dovolj. Zmagalo je Primorje s 4:3, vendar je bila tekma zelo izenačena. "Ne moremo reči, kdo je bil boljši," so zapisali v Ljubljanskem dnevniku. "Oba vratarja sta imela dovolj posla. Vratnice so se tresle pod streli starih kanonov." Zato je bilo pravzaprav na koncu kar malo škoda, da je stari dobri derbi odločil avtogol Ilirijana Branka Verovška in ne kakšen spektakularen zadetek katerega od starih mojstrov.

Izkupiček od prodanih vstopnic so veterani namenili "socialnim svrham ter gradnji kulturnega doma v Trstu."