(foto: pigac.si)
Slovenska reprezentanca še ohranja svojo 'kompaktno bit', ki jo je v preteklosti pripeljala do velikih uspehov, a v napadu postaja vse bolj toga in neambiciozna.
Remi proti Švici brez prejetega gola bi v normalnih in predvsem objektivnih okoliščinah moral biti uspeh za slovensko reprezentanco, saj ne odstopa veliko od 'velikih remijev' Slovenije na Euru proti Danski, Srbiji in Angliji. Švica je objektivno močnejša reprezentanca od slovenske, močnejša pa je ravno v tistih atributih, ki naj bi bili najbolj značilni za Slovenijo – v šali bi lahko dejali, da so obračuni Slovenije in Švice obračuni Slovenije in Slovenije na steroidih.
Vseeno pa je po včerajšnjem remiju ostal grenak priokus, ker je Slovenija v napadu dala tako malo, da pravzaprav ni mogla niti sanjariti o tem, da bi lahko storila kaj več. Slovenska reprezentanca je srečanje v veliki meri preživela v nizkem bloku na svoji igralni polovici, brez presinga na zadnjo linijo nasprotnika in brez tranzicije – edina možnost za gol bi bil popoln splet naključij in sreče. Sem ter tja se takšna strategija posreči, včeraj pač ne.
Zahtevati gole je v nogometu skregano z logiko, saj takšne logike ni. Švedska z Viktorjem Gyokeresom in Alexandrom Isakom tri tekme zapovrstjo ni zabila gola in je najslabša ekipa skupine, lahko pa venomer zahtevamo oziroma hrepenimo po tem, da bi igra vsaj stremela k temu, da zabiti gol ne bi bila ravno znanstvena fantastika. Sploh v času, ki nehote sovpada z idejami trenerja Celja Alberta Riere, ki vso svojo nogometno filozofijo temelji prav na tem – igrati nogomet tako, da boš lahko dosegel gol.
Slovenija proti Švici ni niti enkrat merila v okvir vrat in tako oktobrski cikel sklenila z dvema najbolj nepriljubljenima rezultatoma. Dvakrat 0-0, ki na papirju sploh ne zvenita slabo – remi v gosteh in remi proti najboljši ekipi skupine – a vendar istočasno krepita nejevero v to, da je ta slovenska reprezentanca sposobna spisati naslednji velik uspeh slovenskega nogometa.
Matjažu Keku resnici na ljubo ne moremo očitati, da na zadnjih dveh tekmah ni poizkušal. Proti Kosovu je začel s Svitom Sešlarjem in Nejcem Gradišarjem, proti Švici z Danijelom Šturmom in Tomijem Horvatom in je tako preveril kar štiri atipične rešitve glede na ustaljene formacije iz preteklosti. Resnici na ljubo pa kaj veliko informacij te rošade niso dale, le vtis, da rešitev za napadalne tegobe slovenske reprezentance ni le v posameznikih.