(foto: uradna spletna stran kluba)
Beitar Jeruzalem je kot klub povzel "politiko" navijaške skupine, ki ima skrajne poglede.
Najbolj ekstremistični navijači jeruzalemskega Beitarja, enega največjih izraelskih klubov, so zelo ponosni na naziv "najbolj rasističnega kluba v državi", saj so oni tisti, ki tako označujejo svoje nogometno moštvo. Gre za skrajno desničarsko navijaško skupino La Familia, ki je povsem "privatizirala" zunanjo podobo jeruzalemskega velikana. Zaradi tega Beitar ostaja edini izraelski klub za katerega nikoli ni igral kakšen nogometaš arabskega porekla.
Da ima Beitar najbolj rasistično navijaško bazo v Izraelu seveda ni naključje. Klub sta leta 1936 ustanovila Shmuel Kirschstein in David Horn, pripadnika organizacije Beitar (ali Betar), gibanja, ki je temeljilo na ideologiji revizionističnega sionizma. Mnogo članov kluba v tem obdobju je pripadalo paravojaškima organizacijama Irgun in Lehi, ki sta bili v obdobju Britanske Palestine odgovorni za teroristične napade in pokole palestinskih civilistov.
Po nastanku izraelske države je klub najprej igral v regionalni jeruzalemski ligi in kasneje v drugi ligi, leta 1954 pa so se prvič prebili v prvo ligo. Plesali so le eno sezono, potem pa so se leta 1968 spet vrnili na najvišji nivo. Prvi od šestih naslovov prvaka so osvojili leta 1987, svoja zlata leta pa je imel klub v devetdesetih, ko je bil trikrat državni prvak in se je uveljavil kot eden največjih izraelskih klubov z navijači po vsej državi.
Navijaška skupina La Familia je bila ustanovljena leta 2005 in je postopoma postala obraz kluba. Tudi "večni" izraelski premier Benjamin Netanyahu in mnogo drugih vidnih politikov iz njegove stranke Likud se je deklariralo za navijače Beitarja in so se v času največjih uspehov radi kazali na častni tribuni. Netanyahu je v preteklosti skrajno desne navijače Beitarja in Maccabija iz Tel Aviva znal uporabiti tudi za napade na protestnike, ki so protestirali proti njegovim poskusom, da bi se izognil sodnemu pregonu zaradi korupcije.
Leta 2009 je kapetan Beitarja Aviram Bruchian v nekem intervjuju dejal, da ne bi imel nobene težave s tem, da bi v moštvu igral kakšen Arabec. La Familia ga je takoj pozvala na sestanek in že naslednjega dne je podal izjavo: "Žal mi je za bolečino, ki sem jo povzročil navijačem in razumem, da sem jih prizadel. Pomembno je, da razumejo, da sem z njimi ne glede na vse. Nisem jaz tisti, ki odloča o teh stvareh, toda če navijači ne želijo arabskega igralca, potem pač ne bo arabskega igralca v Beitarju."
Ultrasi Beitarja ne sovražijo samo Arabcev, pač pa vse muslimane. Kljub temu je v preteklosti nekaj nogometašev muslimanske veroizpovedi že obleklo Beitarjev rumeni dres. Eden od njih je bil tudi Albanec Viktor Pačo, bivši igralec Maribora, ki je za Beitar igral v dveh sezonah (1999/2000 in 2001/2002).
Daleč največ prahu pa sta v tem pogledu dvignila čečenska nogometaša Dzhabrail Kadiyev in Zaur Sadayev, ki sta podpisala za Beitar leta 2013. Člani La Familie so takoj obsodili to potezo klubske uprave in na naslednji tekmi izobesili transparent: "Beitar bo večno čist". Nato sta dva pripadnika La Familie zažgala klubske prostore, ko pa je Sadayev dosegel gol na tekmi proti Maccabiju iz Netanye, so navijači protestno zapustili svojo vzhodno tribuno. "500 navijačev ima celoten klub za talca," se je odzval generalni direktor Beitarja Itzik Kornfein. Celo Netanyahu je obsodil požig klubskih prostorov. Kljub temu sta Čečena kmalu zapustila Beitar.
Dejstvo je, da niso vsi navijači Beitarja histerični rasisti in šovinisti. Mnogi med njimi bi radi samo v miru gledali nogomet in navijali za svoj klub, toda v takšnih razmerah je to zelo težko. Ko La Familia prepeva pesmi o pobijanju Arabcev, na primer: "Naj bo fant, dekle ali starec, vsakega Arabca bomo pokopali globoko pod zemljo", se je pač težko pretvarjati, da se to ne dogaja.
"Spominjam se, da sem sedel na štadionu in rekel županu Jeruzalema Ehudu Olmertu, da to kar se dogaja na vzhodni tribuni ni dobro in da jim bomo s tem, ko bomo tiho, dali legitimnost," je povedal bivši predsednik kluba Reuven Rivlin, ki je bil v obdobju 2014-2021 tudi predsednik izraelske države. "Ste voditelji skupnosti, vlade, recite kaj. A so to raje ignorirali, da ne bi ujezili svojih navijačev."
Rasizem se je kot rak zažrl v klub, ki bi moral biti med boljšimi v Izraelu, namesto tega pa že od leta 2008 čaka na nov naslov prvaka, v zadnjih nekaj letih pa ni niti blizu vrha lestvice. V lanski sezoni so bili šele enajsti, le tri točke od zone izpada. Tudi v evropskih pokalih jim ne gre preveč dobro. Letos so izpadli iz kvalifikacij za konferenčno lig, kamor so se uvrstili kot pokalni zmagovalci, že na prvi oviri, ko jih je gladko izločil grški PAOK. Pred tem so nazadnje igrali v kvalifikacijah za ligo Europa v koronskem obdobju leta 2020, ko jih je v prvem krogu izločila albanska Teuta.
"Zaton Beitarja je tudi zaton Jeruzalema. Svetega, sovražnega, ranjenega in obupno revnega," je zapisal izraelski novinar Shaul Adar, ki je o klubu napisal knjigo v angleščini. "Zaradi velikega števila ortodoksnega in palestinskega prebivalstva je Beitar moštvo z malo lokalnimi navijači. Velik del navijaške baze so izgubili zaradi šovinizma, ki ga številni navijači niso mogli več prenašati. Pritegnili so vse več skrajnežev in navijači, ki so želeli uživati v nogometu brez vsega tega sovraštva, so se znašli v položaju, ko so bili izrinjeni. Dandanes moraš biti del La Familie ali skakati skozi neskončne kognitivne obroče, da si lahko navijač Beitarja."
Adar je zelo lepo opisal tudi preprosto dejstvo, da je nogomet vedno samo odraz družbe in da klub, ki predstavlja Jeruzalem, ne bi mogel biti drugačen: "Beitar je klub iz enega najbolj nestabilnih krajev na svetu. Ko se sprehodite po Tempeljski gori, v bližini veličastne Skalne kupole, ob mošeji Al Aksa, nad Zahodnim zidom, le streljaj od cerkve Božjega groba, se lahko počutite, kot da hodite po vrhu aktivnega vulkana. Vsak dan na ulicah čudovitega starega mesta najdete na desetine samooklicanih prerokov. Zrak je prežet z religijo in takšno mesto ne more imeti normalne ekipe."