(foto: uradna spletna stran kluba)
Pozabite za trenutek na Juliana Nagelsmanna in Mikela Arteto, Evropa je polna mladih trenerjev, ki pridobivajo na veljavi. V današnji rubriki Skavt smo izbrali sedem vzhajajočih trenerskih zvezd evropskega nogometa.
Julien Stephan (Rennes, 39 let)
Verjento najbolj vroče trenersko ime nove generacije. Šele 39-letni Julien Stephan ima trenerstvo v krvi, njegov oče je že skoraj desetletje desna roka francoskega selektorja Didierja Deschampsa.
Neopazno kariero nogometaša je končal že pri 26 letih in se ekspresno podal v trenerske vode. Po večletnem delu v mladinskih pogonih bi oktobra 2018 skoraj postal pomočnik Thierryju Henryju v Monacu, a je predsednik Rennesa – Stephan je takrat vodil rezervno moštvo – zahteval previsoko odškodnino zanj.
A le dva meseca kasneje je po slabi ligaški formi dobil v roke prvo ekipo. Pet zmag na prvih petih tekmah je pomagalo, ni pa bilo odveč, da je prvič v klubski zgodovini Rennes napredoval v izločilne boje evropskih pokalov. V osmini finala lige Europa je doma na kolena spravil tudi londonski Arsenal, a izpadel po porazu na povratni tekmi v Angliji.
Ob koncu sezone je z zmago nad mogočnim Paris St. Germainom v finalu pokala Rennesu prinesel prvo lovoriko po 48 letih. Vmes je uveljavil tudi trenutno enega najbolj vročih najstnikov svetovnega nogometa Eduarda Camavingo in v predčasno prekinjenem francoskem prvenstvu Rennes popeljal do tretjega mesta in prvič v klubski zgodovini v Ligo prvakov.
Sergei Semak (Zenit, 44 let)
Po trenerskem kaljenju pri Ufi vrnil v Zenit, kjer je končal pestro igralsko kariero (nekaj časa je igral tudi za PSG), in postal prvi ruski trener kluba v eri Gazproma. Mnogi so dvomili, da je dolgoletni ruski reprezentant, primerna rešitev. A Semaku je uspelo, kjer sta bili prej neuspešna Mircea Lucescu in Roberto Mancini – naslov prvaka je po petih letih vrnil v St. Petersburg. Uspeh je ponovil tudi v prejšnji sezoni, ko je Zenit naslov prvaka osvojil s kar 15 točkami naskoka in z gol-razliko +47!
“Kaj me motivira? Žeja po zmagi. Zmagati,” skromno svojo nogometno iskrico opisuje Semak, a za to preprosto fasado se skriva obsedeni nogometni taktik z jasno idejo napadalne igre.
Njegova naslednja naloga bo popraviti evropski videz Zenita, glavnega aduta zadnja leta kontinentalno zelo neuspešnega ruskega klubskega nogometa.
Jesse Marsch (Salzburg, 46 let)
Američan je najstarejši trener na našem seznamu, a ima za seboj šele eno leto dela v vlogi prvega trenerja v Evropi. A je v tem času že postal najuspešnejši ameriški trener, ki je kadarkoli deloval na stari celini. Jesse Marsch je prvi ameriški trener v Ligi prvakov in prvi z naslovom državnega prvaka v Evropi. Salzburg je v prejšnji sezoni brez težav popeljal do že sedmega zaporednega.
Njegov govor, ki je bil posrečena mešanica angleščine in nemščine začinjena s sočnimi kletvicami, pred igralci med polčasom tekme Liverpool : Salzburg je postal viralni nit, a Marsch ni eden najbolj vročih trenerjev novega vala zaradi popularnega posnetka na socialnih omrežjih. Njegov ofenzivni nogomet norega presinga, ki mu je prvega pol leta prejšnje sezone pomagal tudi pošastni talent Erlinga Haalanda, je navdušil nevtralne opazovalce.
"V Salzburgu name ne gledajo kot na ameriškega trenerja," je predsodke, ki so globoko zakoreninjeni v evropskem nogometu pisal Marsch. "Imam svojo filozofijo vodenja in svojo filozofijo igre. Skušam ju združiti in ustvariti nekaj unikatnega."
Steven Gerrard (Rangers, 40 let)
Imenovati se Steven Gerrad ne more škoditi, ko se podajaš v trenerske vode. Eden najboljših igralcev svoje generacije se je po kaljenju v mladinskem pogonu Liverpoola hrabro odpravil na Škotsko in v času globoke krize prevzel Glasgow Rangers. Njegov status je dvignil pričakovanja, ki pa so jih podprli rezultati. Gerrardu z ekipo sicer še ni uspelo končati dolgoletne dominacije Celtica v škotskem nogometu, a se je razlika zmanjšala. V prejšnji sezoni je moštvo popeljal tudi do izločilnih bojev lige Europa, kar je klubu prineslo milijone in pomagalo pri finančni stabilizaciji v negotovem svetu skoraj bankrotiranega škotskega nogometa.
Gerrardov status v nogometnem svetu pomeni, da so za klub zdaj dosegljivi boljši igralci. Njegova želja po tehničnem nogometu v domačem prvenstvu prinašal veliko zabave navijačem, a je v Evropi lahko dvorezen meč. A legenda Liverpoola samozavestno verjame v svoje principe in od njih ne odstopa. Zato so navijači mitskega škotskega velikana po letih mučenja končno spet lahko ponosni na svoje moštvo.
Marco Rose (Borussia Mönchengladbach, 44 let)
Marco Rose je dokaz, da v Salzburgu ne ustvarjajo le igralcev, pač pa tudi trenerje. Nemec je bil spodoben bundesligaški vezist, ki je zadnja leta svoje kariere odigral pod vodstvom Jürgna Kloppa pri Mainzu.
Trenersko se je kalil v Salzburgovem mladinskem sistemu, osvojil mladinsko ligo prvakov in se preselil na klop prvega moštva. V dveh letih vodenja Salzburga je osvojil dva domača naslova ter moštvo popeljal do polfinala lige Europa. V času v Mozartovem mestu ni izgubil niti ene domače tekme!
Prestop nazaj v Nemčijo je bil logična posledica, Borussia Mönchengladbach pa dobra izbira za nadaljevanje razvoja. Ampak klub je dobil več, kot je lahko pričakoval. Rose je s svojim energičnim in direktnim nogometnim slogom zabaval navijače, še bolj pa so jim bili všeč rezultati: Gladbach je s četrtim mestom ujel vlak za Ligo prvakov.
"Osnovna ideja za mojo filozofijo igre je: čustva, lakota in aktivnost," razloži. "Želimo biti zelo aktivni proti žogi, želim veliko sprintov, želim žogo osvojiti visoko in imeti kratko pot do gola. Vse to se sliši čudovito, a trener potrebuje čas."
Rose ga kot kaže ne, saj se uspehi kar lepijo nanj. V nogometu pa slučajev ni.
Ruben Amorim (Sporting, 35 let)
Nekdanjega igralca Benfice je Sporting Bragi izpulil po le desetih tednih trenerske kariere. Pa ne le to: Sproting je zanj plačal nepredstavljivih deset milijonov evrov odškodnine. Nič zato, predsednik kluba Frederico Varandas je prepričan, da bo vse to nadoknadil s prodajami igralcev, ki se bodo razvijali pod Amorimovim vodstvom.
Amorim je na klopi Sportinga izgubil le dve tekmi (proti Benfici in Sportingu), nadoknadil zaostanek, ki ga je ustvaril kot trener Brage pred Sportingom, a na zadnji dan sezone ostal brez tretjega mesta in direktne uvrstitve v skupinski del lige Europa.
Pripravljalno obdobje v času Covida-19 je specifično, a bo Amorimu pomagalo, da dodatno učvrsti svoje ideje v moštvu. Ne pomaga mu neprijazna klubska finančna situacija in dejstvo, da mora združevati lovljenje rezultata in uveljavljanje mladih igralcev.
Fabio Liverani (Parma, 44 let)
Kot sin Italijana in Somalijke je imel v z rasizmom prežetim italijanskem nogometu od nekdaj ogromno izzivov. Fabio Liverani je podiral tabuje in leta 2001 postal tudi prvi temnopolti nogometaš, ki je zaigral za italijansko reprezentanco.
Čeprav mu je kronično manjkalo hitrosti, vzdržljivosti in sposobnosti teka, pa je kot igralec vse nadoknadil z ustvarjalnostjo, hitrim razmišljanjem in odlično levico. Svojega nogometnega bistva pa ni opustil niti v trenerskem poslu.
Po barvitih začetkih trenerske kariere je srečo našel pri Lecceju, ki ga je v dveh letih iz tretje popeljal v prvo ligo. In to z igro, ki je Apeninskem polotoku večinoma prej izjema kot pravilo: Liveranijev nogomet je brezkompromisen, ultra-ofenziven, občasno naiven in je v prejšnji sezoni zabaval gledalce Serie A. A na koncu je po porazu na zadnji dan sezone proti Parmi Lecce izpadel iz lige, vodstvo kluba pa je Liveranija odpustilo.
A ker ni odstopal od svojih prepričanj, je pustil globok pečat v prejšnji sezoni. Zato ga je zaposlil klub, ki ga je nekaj tednov prej poslal v drugo ligo. Prevzel je Parmo in že napovedal: "Rad igram nogomet svojih principov. Naš prvi cilj je zagotovitev obstanka v Serie A, a morda lahko te cilje dosežemo z atraktivnim nogometnim slogom."
Zakaj pa ne. Že tako se mnogokrat pritožujemo, da je v modernem nogometu premalo romantike.