Senijad Ibričić (foto: Nogomania)
Senijad Ibričić je bil v Sloveniji igralec in športni direktor, dvakrat je bil tudi MVP slovenske lige. Domžale so njegov klub, toda danes je zgrožen in zaskrbljen, ko vidi, kako nizko so padle.
Drugi del minulega decembra je bil za Senijada Ibričića, ki je trenutno sicer brez službe v nogometu, naporen. Bil je v Katarju s t.i. reprezentanco UEFA, nato skupaj z velikim prijateljem Edinom Džekom na počitnicah v Dubaju, pa doma v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem. Vmes je igral tudi nogomet, ob koncu prazničnega obdobja pa se je vrnil v Domžale, kjer živi s svojo družino in kjer njegovi otroci hodijo v šolo. Odkar je začel profesionalno igrati nogomet, toliko prostega časa še ni imel. Zna pa se njegov status "brezposelnega" v bodoče spremeniti.
Ibričić se, kot zatrjuje, v Domžale ne bo vrnil. Čeprav pravi, da so Domžale za vedno njegov klub, pa so se mu mnogi, ki so v klubu delovali zadnje leto in pol, zamerili. Predvsem z nestrokovnostjo in očitki, na koncu pa najbolj z rezultati, ki so katastrofalni. Tudi finančno stanje v klubu je alarmantno. Ibričića skrbi, da bi Domžale, če se ne bodo stvari hitro spremenile na bolje, lahko dokončno potonile.
Po sezoni v Sarajevu, kjer ste bili športni direktor, se še niste lotili novega izziva, zakaj?
Trenutno sem predvsem družinski taksist. Ukvarjam se z družino, otroki in njihovimi dejavnostmi. 17 let sem profesionalno igral nogomet, potem sem takoj presedlal v direktorske vode, delal sem v Domžalah in Sarajevu, tako da je to pravzaprav prvo malce daljše obdobje, da sem brez nogometnih obveznosti. Ta premor sem potreboval. Imel sem sicer že nekaj opcije, ampak sem si rekel, da za vsako ceno ne bom šel nekam.
Kaj vas zanima?
Želim delati v nogometu, to je osnovna želja. Celo življenje sem v nogometu in bom v njem ostal. Imam trenersko A licenco, delal bom tudi t.i. Pro licenco. Samo agent ne bi bil, vse ostalo pa ... Delo v klubih me zanima, morda reprezentanci, pa delo z mladimi. Karkoli.
V Sloveniji ste skoraj že osem let, tukaj ste se ustalili, zakaj ravno Slovenija in Domžale?
Ko sem prišel sem, sem mislil, da bom ostal sezono, morda dve in se vrnil v Split. Hitro sem se vklopil, super sem se počutil in si rekel, zakaj ne bi še vztrajal? Vzdušje v klubu je bilo odlično, super ekipo smo imeli in je šlo in šlo. Otroci so začeli tukaj hoditi v šolo in sem se ustalil. Največ zaslug za to, da je bilo tako, ima Simon Rožman s svojimi pomočniki. Oni so mi podaljšali kariero, res sem užival v nogometu, bil sem tudi najboljši igralec lige. Igrali smo verjetno najlepši nogomet v Sloveniji. Razvijali so se mladi igralci in se prodajali, igrali smo tudi v Evropi. Na koncu sem vztrajal pet let kot igralec in nato še eno leto kot športni direktor.
Domžalam grozi kolaps, za katerega nekateri krivijo tudi vas. Kako odgovarjate na te očitke?
Boli me, ko slišim, da so problemi nastali, ko sva odšla s Simonom Rožmanom. Trdim, da so vsi ti problemi nastali, ko so za nami v klub prišli ljudje, ki se ne spoznajo na nogomet. Ko sem bil športni direktor, sem za trenerja vzel Rožmana. Kar bom povedal, je preverljivo. Imeli smo najmlajšo ekipo v ligi, staro povprečno 21 let, vredna je bila 8.5 milijona evrov. S temi mladci smo nepričakovano izborili Evropo. Pripeljali smo Kovačevića, Đurića, Julardžijo in tako naprej, nihče ni prišel zaradi denarja, ampak zaradi renomeja in priložnosti. Prodali smo Ileniča za več kot milijonov evrov, Durdov in Kovačević sta šla vsak za po pol milijona, Đapo je bil prodan za 300.000 evrov ... Kako lahko nekdo reče, da so se problemi začeli z nami? Ponavljam, mlada ekipa, Evropa, pripeljali smo deset igralcev in jih pet prodali. Za seboj smo pustili mlade igralce, ki so bili pri nas standardni, in tako naprej. Tudi mi smo delali napake, nihče ni popoln, ampak smo delali na tem, da smo jih naredili čim manj, predvsem pa smo skušali graditi odnose na celotni piramidi kluba, na temelju znanja in izkušenj, ne pa na podlagi ega.
Zakaj torej padec Domžal?
Grega Ciglar po mojem mnenju do prihoda v Domžale sploh ni gledal nogometa. Ukvarjal se je s politiko. Bil je pomočnik Mateja Oražma in menda je vodil vse. Zdaj me kritizira, ampak jaz govorim le dejstva in fakt je, da on ni iz nogometa. Ko sem kot igralec prišel v Domžale, je bil Rožman trener, ob sebi je imel Kačičnika, Djuranovića in Strajnarja, vsi skupaj imajo v nogah več kot 1000 tekem v prvi ligi. V nogometni šoli, da ne govorim, kdo vse je bil. Djuranović, Kebe, Javornik, Birjukov ... Vsi nogometni ljudje. Kdo je danes v klubu od strokovnjakov? Veste, kdo? Prijatelji! Nogometnih referenc nimajo! Edini strokovnjak v klubu je ostal le še Djuranović. Poglejte primer Erika Merdanovića. Ne poznam ga, ampak enkrat vodi nogometno šolo, potem je bil trener članske ekipe in potem vodi kadete. Mi se potem čudimo, zakaj so Domžale tam, kjer so? Mene to ne čudi, to sem pričakoval. In zdaj, ko je hudo, preprosto tak človek kot je Ciglar pobegne iz kluba. Ja, to je najlažje storiti.
Ste lahko malce bolj konkretni, katere so bile po vašem mnenju sporne poteze?
Ko smo bili mi v klubu, so imeli igralci veliko višje cene. Bom dal primer, vse se da preveriti. Za Luko Topalovića smo imeli ponudbo, težko med dvema in tremi milijoni evrov od City Groupa, na koncu so zanj dobili slab milijon. Pišek je bil vreden od 500 do 600 tisoč evrov, šel pa je za dobrih sto tisočakov. Mi smo Strajnarja prodali Mariboru, pripeljali pa Šturma, ki je zdaj najboljši igralec Domžal. Žiga Repas je šel za koliko? Nič evrov? Jakupović, Karić, Žinič ... Vsi so šli za drobiž. Naj nekdo pojasni, zakaj se je to zgodilo?
Očitali so vam "napihnjene" pogodbe, to drži?
Domžale so moj klub, tukaj sem preživel najdaljše obdobje v karieri. Doslej se nisem želel oglašati, zdaj se moram. Kakšne napihnjene pogodbe? Nikoli nisem šel iz okvirov kluba! Pripeljal sem igralce brez odškodnine, prodali pa smo jih za lep denar. Vse to se da preveriti, tako kot se da preveriti njihove "rezultate" in "dosežke".
Kako pa je bilo v Domžalah v obdobju vašega igranja, so tudi bile tako hude finančne težave kot v klubu vladajo trenutno?
V mojem obdobju so včasih zamujale plače, ampak na koncu je bilo vedno vse urejeno. Zdaj slišim, da je hudo. Kar me skrbi je, da so Domžale v lanski sezoni komaj ostale v ligi in niso imele igralcev, ki bi jih lahko dobro prodale. V tej sezoni se mi vse skupaj zdi še hujše. Domžale so zdaj padle na slab glas, igralcem niso več tako zanimive kot v preteklosti, ko so imele najboljšo nogometno šolo v državi. Zdaj gredo igralci raje drugam. V klubu so zdaj igralci, ki niso mogli igrati druge lige, kako lahko pričakujemo rezultate? Vodenje nogometne ekipe ni playstation!
Kdo sploh vodi domžalski klub? Bi lahko klub rešil investitor?
25 let je Stane Oražem predsednik kluba. Pred časom sem se pogovarjal z njim, celo pogovarjala sva se, da bi sodelovala, ampak sem videl, da nisva na isti valovni dolžni. V redu človek je, v zadovoljstvo mi je bilo sodelovati z njim. Takšne ljudi slovenski nogomet potrebuje. Zame so Domžale končana zgodba, ne govorim to, ker bi želel prevzeti klub. Bojim se, da je Stane nekako dvignil roke in je vse v rokah Mateja. Investitorja je danes težko najti. Kako so lahko v preteklosti Domžale delovale, ko ni bilo investitorja? Dobro so delali, v klubu so delali nogometni ljudje, imeli so uspehe in razvijali so mlade igralce. Zdaj bo težko koga dobiti, klub je zadolžen in nima igralcev, ki bi jih lahko dobro prodal.
(foto: Nogomania)
Zakaj ste zapustili Domžale, takrat skupaj s Simonom Rožmanom?
Mislil sem, da bom športni direktor Domžal vrsto let. Imel sem proste roke, uživali smo, dobro nam je šlo. Ko je steklo, pa bi se nato vmešali drugi, česar jaz nisem dovolil. Avtonomija je v nogometu ključna. Pred začetkom druge sezone so se začele težave glede tega in ko je prišla ponudba Sarajeva, ki je eden večjih klubov v regiji, sva s Simonom sprejela.
V Sarajevu ste preživeli eno sezono, zakaj ste se poslovili tako hitro?
Sarajevo ima zadnja leta največ denarja v Bosni in Hercegovini, ampak nima uspehov, vsako sezono so četrti. Če v klubu ni hermonije, potem težko kaj dosežeš. Zagotovo ne pomaga niti to, da predsednika ni v Sarajevu. Fascinantno, koliko denarja daje v klub, ampak ni človek iz nogometa, obkrožen pa je z ljudmi, ki imajo predvsem lastne interese. Zdaj vsi rinejo v Sarajavo, od trenerjev, agentov in tako naprej. Osebno mislim, da je prava pot takšna, kot so jo delale Domžale. Mladi, gradnja ekipe, rast in tako naprej.
Kako danes, z izkušnjami iz tujine in Slovenije, gledate na slovensko ligo?
Ko pogledam Balkan, je to daleč najbolj razvojna liga za mlade igralce. No, pa tudi za nas stare (smeh). Urejeno je vse. Igrišča, sodniki ... Slovenski nogomet je sicer super, reprezentanca je igrala na Euru, mlade reprezentance so uspešne, dva kluba igrata konferenčno ligo, slovenski sodnik je sodil finale lige prvakov, Slovenec je prvi človek UEFA, na to morate biti ponosni. Neverjetno! Lahko pa bi bila liga še boljša, če tega pravila za igranje slovenskih igralcev ne bi bilo.
Zakaj pravilo oziroma kvota slovenskih igralcev v kadrih prvoligašev po vašem mnenju ni dobro?
Ne razumite me narobe, pravilo mora biti, da se zaščiti domače mlade igralce, to vam govorim kot tujec v Sloveniji, ampak bi ga bilo treba popraviti. To pravilo zdaj v boljši položaj postavlja klube, ki imajo denar. Oni bodo vzeli slovenske igralce zaradi kvot, pa bodo ti igralci igrali? Če ne bodo, pa verjamem, da ne bodo, ne bodo napredovali! Treba je ščititi domače talente, ampak ne na takšen način. Cilj mora biti, da mladi igralci igrajo in to čim več, sam sem bil vedno zagovornik tega.
Vaš veliki prijatelj Edin Džeko še vedno igra na vrhunski ravni, trenutno v Fenerbahčeju. Bosta nekoč, ker se tudi on približuje koncu igralske kariere, združila moči v kakšnem nogometnem projektu?
Verjetno bova. Edin je še veliko hujši od mene, njega nogomet res zanima, vsak dan in cel dan. Poglejte, koliko let ima, pa igra vrhunsko in bo še igral. Vrhunsko je pripravljen. On sicer trdi, da ne bo trener, ampak mislim, da bo trener. Ima vizijo, vidi stvari, igral je v Italiji, osvojil je taktiko. Je trener, le, da tega še ne ve (smeh).
Čez nekaj mesecev se v Splitu obeta velika "fešta". Če bo vaš Hajduk prvak, vas bomo videli na proslavi?
Zagotovo! Nogomet sem igral zaradi navijačev. To sem živel. Zdaj ne igram dve leti in pol ... To, kar sem doživel v Splitu, to je neverjetno, to nima cene. To je tisto, kar šteje v karieri, kaj si pustil za seboj. Na fešto ob naslovu zagotovo grem, kaj grem, prvi bom tam!