Sebastjan Cimirotić: Tudi Hrvaška je spoznala driblerja, ki je lomil hrbtenice

Sebastjan Cimirotić je bil eden najboljših in najbolj prepoznavnih nogometašev zlate generacije. Uspelo mu je nekaj, kar nogometašem pri nas ponavadi ne: postal je del splošne pop kulture. Vsi so vedeli, kdo je Cime, dribler, ki vedno kaj smešnega izjavi.

Njegov nogometni talent nikoli ni bil sporen, vendar zaradi več dejavnikov nikoli ni povsem izpolnil svojega potenciala. Vrhunec je dosegel v obdobju 2001-2003, ko je igral za Lecce v italijanski Serie A. Toda poškodbe in napačne odločitve so nato njegovo kariero nekoliko iztirile. Potem ko je zapustil Lecce, je igral spet za Olimpijo in nato še za Celje, leta 2005 pa je podpisal pogodbo s korejskim prvoligašem Incheon Unitedom. S tem se je začela njegova kalvarija. Kmalu si je namreč premislil in ni hotel igrati v korejski ligi, Incheon pa ni hotel prekiniti pogodbe.

Začasno kompromisno rešitev je Cimirotićev agent našel v soseščini. Tik pred novim letom 2005/06 je Cime podpisal za kultnega hrvaškega velikana – Hajduk iz Splita. Pri "bilih" je imel seveda samo status posojenega igralca Incheona. Dogovor je veljal le do konca sezone 2005/06. "Ne morete si predstavljati, kako mi je odleglo," je povedal ob podpisu. "Negotovost je dolgo trajala, toda nisem obupal in hvala bogu je zdaj vsega konec. Urejene so tudi zadeve z Incheon Unitedom in na srečo bom poslej spet lahko razmišljal samo o nogometu. Vem, kako je v Splitu in to je zame dodaten motiv in spodbuda. Želim postati ljubljenec Torcide!"

Hajduk je bil v tej sezoni v globoki krizi. Čeprav je zanj igral tudi čudežni deček hrvaškega nogometa Niko Kranjčar, rojeni Zagrebčan, ki je osupnil Hrvaško s prestopom v Split, dalmatinskemu klubu nikakor ni šlo. V prejšnji sezoni je Hajduk sicer na krilih Nika Kranjčarja osvojil naslov, tokrat pa je šlo vse narobe. Ravno v tej sezoni se je začela dominacija Mamićevega Dinama, ki traja še danes.

In ravno proti velikim rivalom iz Zagreba je Sebastjan Cimirotić debitiral v belem dresu. V nedeljo, 12. februarja 2006, sta se na Poljudu pred 20.000 gledalci pomerila večna rivala, slavili pa so gostje z golom Luke Modrića. "Splitčani so upali na navdih oziroma preblisk Kranjčarja in Ercega, toda največ je pokazal spretni dribler Cimirotić, ki je 'lomil hrbtenico' Dinamovim štoperjem,! so zapisali v Jutarnjem listu. "Vendar brez pomoči soigralcev je bil obsojen na neuspeh, tako kot tudi njegova ekipa."

Ta poraz je s klopi odnesel trenerja Ivana Gudelja. Zamenjal ga je Luka Bonačić, ki pa kar dva meseca ni mogel računati na Cimirotića. Slednji se je namreč na debiju proti Dinamu poškodoval. "Zašprintal sem za žogo, da ne bi odšla z igrišča," je razložil. "Udaril sem jo s peto in ob tem začutil bolečino, a si nisem predstavljal, oziroma nisem hotel verjeti, da bi bilo lahko kaj hujšega. Žal sem se zmotil."

Poškodba stegenske mišice je slovenskega reprezentanta oddaljila od igrišča do sredine aprila. Za nastop je bil pripravljen ravno, ko je v Split spet prišel Dinamo. Na 136. večnem derbiju se je zbralo le nekaj manj kot 10.000 gledalcev, saj je bil Hajduk kar 30 točk za Zagrebčani. Toda rezultat je bil tokrat ravno obraten kot ob Cimirotićevem debiju – za kar je bil v največji meri zaslužen prav Cime. V prvem polčasu slovenski reprezentant sicer ni bil najbolj opazen, v 49. minuti pa se je po sijajni podaji Dragana Blatnjaka lepo izognil "ofsajd zanki" in matiral vratarja "modrih" Ivana Turino.

"Dva meseca sem se trudil, da bi se po poškodbi vrnil na igrišče, in zdaj mi je naposled uspelo," je bil zadovoljen junak srečanja. "Trener Luka Bonačić mi je na srečo ponudil priložnost že od prve minute in verjamem, da sem upravičil zaupanje. Seveda se zavedam, da zmaga za našo ekipo nima prevelikega tekmovalnega pomena, toda to nikakor ne zmanjšuje mojega veselja. Dinamo je vedno lepo premagati."

To je bil Cimirotićev vrhunec v dresu Hajduka. Do konca sezone je odigral samo še tri tekme. Prvo od teh že v naslednjem krogu proti Rijeki, ki so jo "bili" izgubili kar s 4:0. Nato je nastopil še na zadnjih dveh tekmah sezone, najprej 10. maja proti Kamen Ingradu, ko je v 72. minuti vstopil namesto Nika Kranjčarja, ki je igral svojo zadnjo tekmo na Poljudu. Maloštevilni navijači so odhajajočega Zagrebčana nagradili z aplavzom.

Svoj zadnji, peti nastop v belem dresu, je Cime vknjižil na maksimirskem štadionu, v zadnjem krogu. Hajduk je želel pokvariti proslavo naslova prvaka Zagrebčanom, vendar v tem ni bil uspešen. "Modri" so z golom Modrića že v 11. minuti zmagali s tesnih 1:0 in pred 32.000 gledalci prešerno proslavili naslov. Cimirotić je odigral samo prvi polčas, na začetku drugega pa je Bonačić v igro namesto njega poslal mladega Tomislava Bušića.

Po izteku pogodbe se je Cimirotić vrnil v Slovenijo in v naslednji sezoni (spet kot posojen igralec Incheona) igral za Domžale. V Hajduku predvsem zaradi poškodb ni pustil preveč globokega pečata, vseeno pa se je vpisal v zgodovino kot strelec na enem najbolj vročih derbijev v Evropi. In kar je najbolj fascinantno – od petih tekem v dresu Hajduka, je kar tri igral proti večnemu rivalu Dinamu.