Se še spomnite prvega Japonca v slovenski ligi? Pri nas je precej obetal, končal pa je v obskurnih ligah

Na Japonsko je v preteklosti odšlo že veliko slovenskih nogometašev in trenerjev. Ledino je oral Zdenko Verdenik že pred osamosvojitvijo, kasneje pa so tam igrali Primož Gliha, Alfred Jermaniš, Željko Milinović, Milivoje Novaković, Zlatan Ljubijankić, Branko Ilić in še mnogi drugi. V obratni smeri pa še zdaleč ni bilo toliko prometa. Eden prvih japonskih nogometašev, ki so zaigrali na slovenskih zelenicah, je to storil šele spomladi leta 2006. In to ne v prvi, pač pa v drugi ligi. To je bil vezist Hidetoshi Wakui.

Klub, za katerega je podpisal, je bil ježiški Factor, ki je bil po bankrotu Olimpije in Ljubljane ter njuni selitvi v peto ligo, v sezoni 2005/06 najvišje rangirana ekipa iz prestolnice. Ježičani so imeli prvoligaške ambicije, zato so v zimskem premoru pripeljali novega trenerja in nekaj igralskih okrepitev. Rajka Jeršina je na klopi zamenjal kasnejši slovenski selektor Tomaž Kavčič, od štirih novih nogometašev pa je daleč največ zanimanja vzbudil Japonec Wakui.

Dvaindvajsetletni ofenzivni vezist je že rosno mlad poskusil svojo srečo v tujini. Leta 2001 je podpisal je za brazilskega tretjeligaša Santo Andre, ko pa ni dočakal prave priložnosti, se je vrnil v domovino. Svojo profesionalno kariero je nadaljeval v japonskem prvoligašu Albirex Niigata, toda tudi tukaj se mu ni uspelo prebiti v prvo moštvo. Niigata ga je zato poslala v svojo singapursko podružnico, kjer je v sezoni 2004/05 končno redno igral.

Ko se mu je ponudila priložnost za igranje v Evropi, jo je izkoristil z obema rokama. V slovenski drugi ligi se je takoj uveljavil kot ena od gonilnih sil Factorja. Wakui je debitiral 19. marca 2006 na gostovanju v Kidričevem, kjer je Factor izgubil proti Aluminiju z 0:1. Svojo kvaliteto je pokazal že v tretjem nastopu, ko je v Slovenskih Konjicah, na derbiju z Dravinjo, dosegel svoj prvi gol za zlata vredno zmago Ježičanov. Po podaji Tonija Usnika je z močnim strelom iz mrtvega kota z leve strani poslal žogo skozi noge domačega vratarja.

Ljubljanski klub je v spomladanskem delu nadoknadil zaostanek osmih točk za vodilno Dravinjo, se v dramatični končnici zavihtel na prvo mesto in si s tem zagotovil napredovanje v prvo ligo. Wakui je igral na vseh tekmah in prispeval levji delež k temu zgodovinskemu dosežku.

Čeprav Factorju v prvi ligi ni šlo vse po načrtih, je Wakui nadaljeval z dobro igro tudi v višjem rangu tekmovanja. Svoj prvoligaški prvenec je zabil v Lendavi proti Nafti in s tem pomagal Ljubljančanom do pomembne točke na težkem gostovanju. Poleg nogometnega znanja, ga je krasila tudi izredna borbenost in nepopustljivost, saj zanj ni bilo izgubljene žoge. Kljub temu, pa je ostal skromen: "Sicer pa mislim, da s svojimi igrami v dosedanjem delu prvenstva ne morem biti ravno zadovoljen, ker menim, da sem sposoben igrati boljši nogomet."

Mesto v prvi enajsterici je zadržal tudi po tem, ko je v začetku oktobra 2006 Factor prevzel poslovnež Joc Pečečnik in med zimskim premorom spremenil ime kluba v Interblock. Pečečnik je v svoj projekt vložil veliko denarja in pripeljal nekaj odmevnih okrepitev. Prišli so na primer Marko Simeunović, Zoran Pavlović in Amir Karić. V spomladanskem delu je nato Japonec pod vodstvom novega trenerja Dragana Skočića igral nekoliko manj, večinoma je vstopal v igro s klopi. Vsega skupaj je v slovenski prvi ligi za ježiški klub zbral 26 nastopov in prispeval 4 gole, Interblock pa si je s težavo zagotovil obstanek.

Ker ga ni bilo več v Pečečnikovih ambicioznih načrtih, je kariero nadaljeval v avstrijskih nižjih ligah, nato pa se je jeseni 2008 vrnil v Slovenijo in pol sezone odigral še za Gorico. Zbral je vsega 10 nastopov in v zimskem premoru odšel na Češko, kjer je podpisal za Bohemians. Svoje mesto pod soncem je nato našel v Estoniji, kjer je ostal kar pet let, ob koncu kariere pa je igral v finskih nižjih ligah.

Vsekakor je imel Japonec, ki je igral pri nas zelo pestro kariero, ki ga je vodila po najrazličnejših koncih sveta. Bil je v Braziliji, Singapurju, Sloveniji, Avstriji, na Češkem, v Belorusiji, Estoniji in za konec še na Finskem. "Kjerkoli sem igral, je bil vedno moj cilj prilagoditi se okolici in ne nasprotno," je povedal.