Maurizio Sarri in Edoardo Reja. (foto: Getty Images)
Edoardo Reja je pred prvim trenerskim izzivom v Sloveniji.
Ker jih je oktobra lani dopolnil 77, s(m)o mnogi Edoarda Rejo že smatrali za upokojenca. Izkušeni trener po koncu zgodbe v Albaniji, kjer je pustil soliden vtis in kjer je uveljavil kar nekaj mlajših nogometašev, Reja ni iskal nove službe. Verjetno tudi službe niso iskale njega, saj trenerjev te starosti v profesionalnem nogometu praktično ni. To pa ne pomeni, da Edoardo Reja ne zmore več, še manj, da si ne želi več delati.
Posedanje po kavah v Novi Gorici, pojavljanje okrog novogoriškega kluba in nenehno vračanje v domače okolje so uspešnega trenerja končno približale slovenskemu nogometnemu prostoru. Če se ne bo zgodil še kakšen preobrat, bo Edoardo Reja prvič delal v slovenskem nogometu. Čaka ga velik izziv. Na pomoč bo priskočil Gorici, ki je zadnja v ligi in se bori za obstanek.
Pri Edyju Reji in Gorici ne gre za zgodbo koristoljubja, saj Primorci slovitemu rojaku resnično ne morejo ponuditi nič, s čimer bi ga lahko "sezuli". Reja je v karieri videl in doživel toliko, da ga v slovenski nogomet lahko zvabijo le emocije. Očitno se zdaj, ko je Miran Srebrnič izgubil perspektivo, dogaja prav to. Trenutek za Rejo zagotovo ni idealen, je pa verjetno zadnji možen, da bomo Edyja Rejo videli na delu pri nas.
Reja, ki je ob sloviti družini Maldini eden najbolj znamenitih nogometnih akterjev slovenske krvi v Italiji, tako kot kaže vendarle dobiva priložnost, da se predstavi v domovini svojih prednikov. Vrsto let, vsaj desetletje in pol, če ne več, je Reja bil nekakšen "večni" kandidat za selektorja Slovenije. Ideja ni bila nikoli uresničena. Reja je bil preprosto izven naše "lige".
Njegove reference so izjemno močne. Prav Reja je bil začetnik prebujenja Napolija, saj ga je iz tretje lige pripeljal v Serie A. Reševal in stabiliziral je tudi Lazio, pa nato Atalanto. V obeh klubih je bil pobudnik in začetnik procesov, ki so rimsko in bergamsko ekipo proslavili med najboljše ekipe v Italiji. V karieri je vodil številne klube in pisal uspešne zgodbe. Zgradil si je ugled in mnoga prijateljstva, njegov zelo dober prijatelj še iz mladih dni je denimo Fabio Capello.
V dobrem spominu pa so ga ohranili tudi v Splitu, kjer je nekaj časa vodil Hajduk, a nato odšel nazaj v Italijo, kjer je dobil delo v Laziu. Juraj Vrdoljak, hrvaški novinar, se spominja priljubljenosti Reje med navijači: "Stanko Poklepović je od njega dobil taktično in fizično zelo dobro pripravljeno ekipo, ki je osvojila pokal in igrala Evropo. Edy Reja je bil lepo sprejet. Vsi mu priznavajo, da je igralce Hajduka odlično pripravil. Rad se je vračal v 'civilu', rad je jadral in se družil z ljudmi."
Edy Reja zagotovo ni vizionarska poteza Gorice. Je predvsem morebiten izhod v sili in hkrati potencialna zgodovinska priložnost. Slovito ime, trener z neprecenljivim znanjem in ugledom, je lahko kratkoročna rešitev in obenem magnet, da goriški nogometni zgodbi na pomoč priskoči še kdo. Pomoč pa Gorica vsekakor potrebuje, če želi preživeti.