Sandi Ogrinec (foto: Nogomania)
Sandi Ogrinec je z Borcem nedavno končal nepričakovano uspešno evropsko sezono, v kateri je bil eden ključnih igralcev prvaka BiH.
Lani poleti je bil Sandi Ogrinec med drugim ponujen tudi Olimpiji, toda Ljubljančani so imeli drugačne načrte. Ogrinec je poletje preživel v domačem kraju, v veliki negotovosti, saj po izteku pogodbe v Tirolu ni našel novega kluba. Za njim je bila, potem ko je saniral poškodbo, slaba sezona v avstrijskem prvenstvu. Šele konec avgusta se je odprla opcija, ki na prvi pogled ni bila preveč mikavna. Klical je Borac iz Banjaluke, sicer aktualni prvak BiH, ki se je ravno senzacionalno uvrstil v skupinski del konferenčne lige. Ogrinca je projekt, ki so mu ga predstavili v Banjaluki, na koncu prepričal.
Dobrega pol leta pozneje je Sandi Ogrinec igralec s polno minutažo, vodilno vlogo v ekipi in zavidljivo statistiko na domači ter tudi na evropski sceni. Ne bi pretiravali, če bi zapisali, da je nekdanji nogometaš Maribora in Brava v nogometnem smislu prerojen. Po 30 odigranih tekmah je reprezentančno pavzo izkoristil za redek "pobeg" domov, že kmalu pa s soigralci nadaljuje pohod na dvojno krono.
V Slovenijo ste spet prišli po "norem" začetku leta. Borac je prišel vse do osmine finala konferenčne lige, ni pa bil tako zelo oddaljen celo od četrtfinala. Ste zadovoljni z evropsko sezono?
Bili smo blizu, ampak kvaliteta, širina kadra, proračun, vse to je na strani Rapida. Smo pa zelo drago prodali svojo kožo. Za Borac je bil sicer že preboj iz skupine nerealna stvar. Seveda sem s tem, kar smo pokazali in dosegli v konferenčni ligi, zelo zadovoljen. Borac ima ogrodje ekipe postavljeno, naš trener ne rotira prav veliko, smo čvrsti in odločni. Zaupa istim igralcem. Ekipa raste, pridobiva izkušnje, hkrati ima mladost. Nismo se zaprli vsako tekmo, igrali smo, ustvarjali priložnosti, še posebej doma, to me zelo veseli.
Na poti do osmine finala konferenčne lige ste izločili Olimpijo, odločilni gol ste dosegli prav vi, kako danes gledate na to?
Očitno je tako že moralo biti. Takrat sem govoril, da je Olimpija moj veliki rival, kajti sem bivši igralec Maribora. Za Borac je bila tista zmaga velika stvar, verjetno bo za vedno ostalo z mano to, da sem prav jaz potopil Olimpijo. Neverjetno je bilo skupaj z navijači proslavljati ta uspeh.
V Borcu ste eden ključnih igralcev, ste pričakovali, da boste to postali, ko ste poleti odšli v Banjaluko?
V Banjaluko sem prišel skozi mala vrata, precej neopazno. Tri mesece sem bil brez kluba, imel sem slabo obdobje v Tirolu, po tisti poškodbi. V Banjaluki mi je hitro steklo. Iz tekme v tekmo sem rasel, videl sem, da lahko igram, da mi raste samozavest in postal sem član prve enajsterice.
Kako je dolgo obdobje brez kluba vplivalo na vas?
Poletje je bilo res mučno. Tri mesece sem čakal, kaj bo, treniral sem individualno, to so težke preizkušnje. Prvič sem bil v takšni situaciji in res nisem vedel, kako je to. Malce sem bil že v dvomih, če je to sploh to. Nisem več vedel, kaj bi. Veste, najhuje je to, ko veš, da si imel januarjua možnost oditi iz Tirola. Niso me pustiti oditi. Niso pa mi dali niti nove pogodbe. Ko je enkrat prišel avgust, sem bil še vedno brez pogodbe in tudi že brez volje.
Zakaj ste se sploh odločili za Borac ter Bosno in Hercegovino?
Verjetno sem s tem, ko sem se spustil v Bosno in Hercegovino, naredil korak nazaj, a to sem storil zato, da bi lahko naredil tri korake naprej. Šel sem zavestno. V Borac sem prišel, ko so že bili uvrščeni v skupinski del. Tudi zato sem prišel sem, ker sem želel igrati evropski nogomet. Zdaj vem, da imamo dobro ekipo, ampak takrat tega nisem mogel vedeti. Borac ima verjetno najnižji proračun med klubi v konferenčni ligi, zato si je bilo preboj iz skupine takrat težko predstavljati. Danes, ko smo prišli tako daleč, lahko vidimo, da je to senzacija.
Kakšen je nogomet v Bosni in Hercegovini?
Glede na izhodišče, ki so ga imeli, se mi zdi, da njihov nogomet vidno raste. Veliko vlagajo. Infrastruktura je seveda slabša kot pri nas. Iz sezone v sezono pa vendarle napredujejo. Nogometna kultura pa je drugačna kot pri nas, to opažam, takšne mentalitete nisem vajen. Veliko je velikih tekem, rivalstva, ljudje živijo za nogomet. Ljudi moram izpostaviti, res so prijazni, prav zaradi njih je lepo igrati tam.
Vaša nogometna kariera se je obrnila na glavo, zdaj ste igralec, ki odloča tekme. Imate skorajda statistiko napadalca.
Mogoče sem pa dober dokaz, da v nogometu ni pravila, kako priti do uspeha. Zdaj sem res v pozitivnem momentu, ko se žoga odbije točno tja, kjer si želim. Že v Avstriji sem igral višje kot prej v Sloveniji, tukaj ravno tako. Trener hoče, da igram, kreiram streljam. Hočem gol, gol hoče mene. Naj traja.
Kateri so naslednji cilji v vaši karieri?
V osnovi niti nočem pretirano razmišljati za naprej. Težko si je točno zastaviti cilje. Moj osnovni cilj je biti zdrav, brez poškodb in da igram. Vse ostalo je nagrada. Pogodbo imam še za leto in pol, bliža se poletje in z njim prestopni rok. Marsikaj se lahko zgodi. Sem miren, tukaj sem dobil to, kar sem potreboval. Ni pa še konec, vsaka naslednja tekma je za nas in zame zelo pomembna. Tujina je zame prioriteta, želim ostati zunaj.
Boste ostali v Borcu?
Imam pogodbo še za prihodnjo sezono, predvsem pa imam zdaj s soigralci nalogo, da ujamemo Zrinjski. Šest točk zaostanka ni veliko, v igri smo tudi v pokalu, tako da želimo dvojno krono. Lepo bi bilo osvojiti kakšno lovoriko. Kaj pa bo poleti, ne vem. Tukaj sem zadovoljen, sproščen, klub raste, vse ostalo pride na vrsto po koncu sezone.
Kaj pa reprezentanca?
Če že za klubsko kariero težko predvidim, kaj bo, je za reprezentanco še toliko težje. Je pa to moja velika želja že od otroških let. Vsakič, ko grem na trening in ko igram tekmo, to vidim kot korak do tega velikega cilja. Kdo ve, morda pa mi nekoč uspe. Odnehal zagotovo ne bom!