Safet Hadžić je v Olimpiji deloval že pred prihodom Milana Mandarića. (foto: SPS)
Olimpija je dolgo iskala trenerja, ki ne bo preveč kompliciral, ki bo uspešen in bo igral atraktiven nogomet. Proti vsem pričakovanjem ga je našla v človeku, ki je bil najbolj znan kot pomočnik Slaviše Stojanovića.
Skavt, pomočnik trenerja, delavec, predvsem pa bivši igralec. Zanesljiv, soliden. Nikoli v prvi vrsti, nikoli v soju luči.
Safet Hadžić nikoli ni bil tip človeka, ki bi rinil v ospredje ali pa imel kakšno posebno, javnosti všečno karizmo. Niti ni čutil potrebe za kaj takšnega. Pa vendarle je, čeprav tega morda ni pričakoval niti sam in se je zgodilo po spletu dogodkov v klubu, prišel do velike priložnosti in šele v zadnjem (trenutnem) poizkusu tudi do statusa zaenkrat uspešnega trenerja
Olimpije.
Safet Hadžić iz tekme v tekmo vse bolj daje vtis trenerja, ki je kot ustvarjen za negotov čas in kaotičen prostor, v katerem trenutno deluje. Hadžić krmari v vodi, ki je pogubila že mnoge pred njim, to pa mu uspeva le zato, ker je - Safet Hadžić.
Hadžić je "človek Olimpije"
Olimpija ima v Hadžiću zvestega človeka. Takšnega, ki v sebi nosi
klubski DNK, ki je osredotočen na svoje delo in ne na zakulisne igrice ter všečnost tistim, ki odločajo. Takšnega, ki ne ponavlja napak predhodnikov, saj se dobro zaveda, kaj oziroma kdo je Olimpija. "Petke", odprt nogomet, juriš ob visokem vodstvu, nadigravanje in še kaj so elementi, ki so, želeli ali ne, sestavni del Olimpijine podobe skozi vso njeno zgodovino. Hadžić se za razliko od prehodnikov tega ne trudi spremeniti, energijo in sredstva pa raje usmerja v to, kako "atrakcijo" pretvoriti v uporabnost.
Ne uspeva mu vedno, šibki točki Olimpiji ostajata nedisciplina in nekonkretnost, a toda za "večje" tekme na domači sceni, v Mariboru in Domžalah to dobro vedo, motivirana Olimpija nima enakovrednega tekmeca.
Trenutno je lažje biti Safet kot Darko
Safet Hadžić je zdaj pred drugim večnim derbijem v letošnji sezoni in je v boljši poziciji kot na drugi strani trenerski kolega
Darko Milanič. V boljši poziciji je bil že lansko sezono, ko je kot še nepolnopravni trener nadigral
Maribor v
Ljudskem vrtu, nato pa osvojil pokal, pa tudi na začetku letošnje sezone, ko je z igralcem manj brez zadržkov grozil Mariborčanom.
Čvrsta Hadžićeva pozicija v primerjavi z Milaničevo je pravzaprav kar malce ironična, Hadžić je namreč pravo nasprotje Milaniča, saj nikoli ni bil mednarodno uspešen igralec, nikoli reprezentant, tudi kot trener je skorajda brez lovorik in mednarodnih uspehov. Ko je sam blodil po nižjih ligah, je Milanič treniral v Avstriji in Angliji, vseskozi pa visoko kotiral tudi za selektorsko funkcijo.
Čeprav dela v okolju, ki je tradicionalno prepišno in nepotrpežljivo, Hadžić ta trenutek udobneje sedi na trenerski klopi, za razliko od Milaniča mu navijači ne žvižgajo, niti ne zahtevajo njegovega odstopa. Za Hadžićem stojijo ljudje, za Milaničem pa, odvisno sicer od trenutka, v prvi vrsti le
Zlatko Zahović z najožjimi sodelavci in zasledovalci.
(foto: SPS)
Nekoč v Stojanovićevi senci, zdaj je situacija obrnjena
Širša javnost se takrat skorajda neopaznega in sramežljivega Safeta Hadžića verjetno najbolje spominja kot trenerja iz štaba neuspešnega selektorja
Slaviše Stojanovića. Hadžić je po njunem sodelovanju v reprezentanci zgrmel v obskurje nižjeligaškega nogometa v Črnomlju in Ivančni Gorici. Stojanović pa je odšel v tujino. Danes, sedem let pozneje, je Safet Hadžić bogatejši za osvojeni pokal, konkretno pogodbo z Olimpijo in vodilno pozicijo v
1. SNL, Slaviša Stojanović pa je na drugi strani ta trenutek izrazito neuspešen selektor
Latvije, ki beleži kar šest zaporednih porazov. Hadžić, hote ali nehote, ne stoji več v Stojanovićevi senci, z malce pretiravanja bi lahko dejali, da je situacija zdaj obrnjena.