Vinicius Junior (foto: Getty Images)
Je Real Madrid iz lige prvakov izpadel, ker je razvojno zaostal za trendi, ki jih narekuje moderni nogomet na najvišji ravni?
"Veliko poti vodi na hrib, z vrha pa vsi gledamo isto luno," pravi star zenovski rek. In tako je tudi v nogometu. Mnogo je načinov, kako igrati to čudovito igro, mnogo je načinov kako priti do zmage, mnogo je poti, ki vodijo na vrh.
V sredo smo na štadionu Santiago Bernabeu gledali dva zelo različna načina dojemanja in igranja nogometa. "Danes je zmagal nogomet," je povedal strokovni komentator francoskega Canala+ in bivši igralec Arsenala Samir Nasri. "Kolektiv je bil uspešnejši od zbirke zvezdnikov."
Na štadionu Santiago Bernabeu smo bili priča spopadu dveh svetov, dveh povsem različnih pogledov na to, kako naj bi se igral nogomet. Real Madrid že zadnji več kot dve desetletji, vse od prvega predsedniškega mandata Florentina Pereza, goji filozofijo individualnih zvezdnikov. Posameznik je pri Madridu vedno pomembnejši od kolektiva. Trener je pri Madridu vedno samo nekdo, ki skrbi, da so zvezdniki zadovoljni, nekdo, ki mora najti način, da stlači veliko število kreativnih vezistov in krilnih napadalcev v prvo enajsterico.
Če je na voljo dovolj denarja, je lahko takšen način zelo uspešen. Real Madrid je v zadnjih dveh desetletjih osvojil veliko število lovorik, tako doma kot v ligi prvakov. Mnogokrat z zelo slabo, kaotično, nesmiselno igro in čudežnimi preobrati v zadnjih sekundah. Kajti če imaš neprimerno boljše posameznike od nasprotnika je to vedno možno. Vedno lahko kljub vsemu izsiliš preobrat v že skoraj zavoženi tekmi s silo volje in individualne kvalitete.
Zato se je okoli povratne tekme četrtfinala lige prvakov proti Arsenalu ustvarila prava psihoza pričakovanja. Remontada! Preobrat! Mi smo Real Madrid! Na koncu nam vedno uspe! Magija Santiaga Berabeua! Nič še ni odločeno! Arsenal bo trpel! Tresla se mu bodo kolena! Ko pade prvi gol, bo sledil njihov razpad sistema!
To je vse lepo in prav. Velikokrat se je kaj podobnega na tem štadionu že zgodilo. In vedno je šlo za isti "čarovniški trik". Kombinacija volje, vrhunske kvalitete, kolektivne psihoze in občasno tudi kakšne sodniške napake. Legitimno je bilo torej pričakovati, da se zgodovina lahko ponovi.
Toda na drugi strani ni bil nek ubog, obubožan španski klub iz spodnjega dela razpredelnice La Lige. Na drugi strani je bilo eno najbolje vodenih in najbolje uigranih nogometnih moštev v Evropi. Na drugi strani je bil Mikel Arteta, ki za razliko od Carla Ancelottija še ni pozabil, kaj pomeni resničen nogometni trening. Kaj pomeni dril, obsesivno posvečanje vsaki malenkosti, kaj pomeni ustvarjati koherenten kolektiv, ki deluje kot eno in zato izvrže posameznike.
Ancelotti je bil nekoč davno tudi zelo dober trener, toda ti časi so morda že minili. Zdaj je Italijan zreduciran na žongliranje z razvajenimi primadonami, ki bi vse igrale na enem krilu, ki imajo vse mnenje, da bolje vedo od trenerja. In roko na srce, Ancelottiju je ta vloga trenerskega mediatorja pisana na kožo. Podobno kot pred njim Zinedinu Zidanu. Ko pa ti nasproti stoji tako organizirana kolektivna enota kot je to londonski Arsenal Mikela Artete, potem te individualne "čirule-čarule" izpadejo patetično in smešno.
Arteta je trenersko kariero začel kot sledilec Pepa Guardiole, a je kmalu pokazal, da ima za razliko od mnogih drugih Guardiolovih klonov (najboljši primer je Enzo Maresca) svoj karakter, svoje ideje, svojo originalno vizijo. Vzel je Guardiolov obsesivni kolektivizem, tako imenovani "juego de posicion" in ga postopoma spremenil v nekaj povsem svojega, nekakšno mešanico ofenzivne igre kratkih podaj in brezkompromisne, do najmanjše potankosti organizirane obrambne igre brez žoge.
Ko se je torej madridska zbirka površno vodenih briljantnih posameznikov (Mbappe, Vinicius, Bellingham, Rodrygo) soočila s to organizirano in motivirano enoto, ki je sinhronizirana in uigrana do potankosti, je bilo hitro jasno, da fantazije o "magiji Santiaga Bernabeua" stojijo na trhlih temeljih. "Micro-management" je povsem povozil individualni navdih.
Arsenal je sredi Madrida razgalil vse slabosti tega pristopa s suvereno igro, ki je imela rep in glavo, igro trenerja, ki je imel načrt, ki se je obsesivno ukvarjal z vsako podrobnostjo in ki je točno vedel, kaj mora storiti. Na drugi strani pa je bil stari dobri Carlo, ki se je zanašal na "vudu magijo" in navdih ofenzivnih igralcev, ki se jim je pod častjo vračati v obrambo. No contest, bi rekli Angleži.
Verjetno ni naključje, da je PSG po odhodu Kyliana Mbappeja boljši, Real Madrid pa po njegovem prihodu slabši. Sodobni nogomet na najvišjem nivoju zahteva igro v obe smeri. To bodo morali slej ko prej sprejeti tudi Florentino Perez in njegovi podaniki. Z denarjem, ki ga ima Madrid na voljo, bi lahko ustvarili neverjetno ekipo, ki bi igrala neverjeten sodobni nogomet. Namesto tega pa gledamo cirkuško točko posameznikov, ki so se dvignili nad kolektiv.
In nogomet je vedno bil in vedno bo predvsem kolektivna igra.