(foto: FIFA)
Kaj lahko pričakujemo v velikem finalu svetovnega prvenstva? Udarila se bosta povsem različna sloga.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
V nedeljo ob devetih zvečer po našem času bo v New Yorku (oziroma New Jerseyu, če želite) na sporedu finale svetovnega prvenstva v nogometu, tekma vseh tekem, bitka velikanov, obračun kralja Messija in prestolonaslednika Yamala, spopad evropskih in južnoameriških prvakov.
Na eni strani španska sistematičnost in podrejenost kolektivu, na drugi argentinska trma, borbenost in individualna genialnost njihovega talismana. Seveda so Španci favoriti, kako ne bi bili? Kolektivno se branijo, kolektivno napadajo, igra je tekoča in nadzorovana. Imajo ravno dovolj individualne kvalitete, da se lahko izvlečejo, ko sistem "zašteka".
Toda proti ekipi kot je Argentina še niso igrali. To bo spet popolnoma nov izziv za umirjenega filozofa Luisa de la Fuenteja, ki bo moral najti način, kako Argentincem vsiliti svojo igro in pri tem ne preveč žrtvovati napadalne penetracije. Verjetno se bo spet zanašal na prekomerno držanje žoge, na ubijanje nasprotnikove volje s posestjo.
Na drugi strani pa je Lionel Scaloni, svetovni prvak, čudodelec, alkimist, ki je argentinsko blato pred petimi leti začel spreminjati v zlato. Hvalospevi Messiju so seveda povsem na mestu, človek je neverjeten, toda brez Scalonija ta ekipa ne bi bila tam kjer je. Prevzel je povsem kaotično, razbito moštvo in ga postopoma pretvoril v nepremagljivo celoto, ki zna kar najbolje izkoristiti prednosti Messijeve genialnosti.
Toda Argentina je precej več kot le Messi. Pred štirimi leti je bil v finalu (pa tudi prej) ključen faktor Angel Di Maria, letos je kar nekaj igralcev, ki so si razdelili breme: Julian Alvarez, ki se otepa poškodbe, "zlata rezerva" Lautaro Martinez, neumorni Enzo Fernandez na sredini in Leandro Paredes, ki daje ton igri. Tudi brez agilnega provokatorja Emiliana Martineza v golu bi bili Argentinci precej slabša ekipa kot so.
Ta ekipa je navajena trpeti. Navajena je biti v igri do konca. Navajena je razbijati ritem nasprotnika s prekrški in grobostjo na robu regularnosti. Navajena je gristi, lajati, uporabiti v svojo prid vsako malenkost, ki je uporabna. In zna igrati. Ko je treba, zna igrati zelo dober nogomet.
Tudi Španci imajo posameznike, ki so izredno pomembni za to, da »mašinerija« teče kot namazana. Cubarsi, Cucurella, Rodri, Yamal, Oyarzabal. Ključni kamenčki v mozaiku. Okostje ekipe, hrbtenica moštva, kralji ritma in ključnih podaj. Toda nihče od njih ni večji od kolektiva, tudi Lamine Yamal ne. Sploh ne zdaj, ko se vrača po poškodbi in še vedno ni pravi.
Gre v bistvu za šablono proti navdihu, za brezhibni organizem proti rahlo kaotičnemu "inatu". Španci se že od leta 2009 trudijo nogomet zreducirati na posest, zmanjšati nevarnost s tem, da nasprotniku ne daš žoge, ubiti voljo, biti superioren na nekoliko strahopeten način. Na drugi strani pa je Argentina bolj organska "zver", bolj krvava, pa tudi bolj krvoločna. Bolj življenjska, bolj navdahnjena, preprosto bolj človeška. In pogumnejša. Ker se ne boji biti brez žoge.
Tisti, ki ste kdaj gledali znanstvenofantastično nadaljevanko Star Trek verjetno veste kaj je to Borg. Mehanski imperij brez milosti, ki melje vse pred seboj in se nikoli ne ustavi, obenem pa asimilira in prevzame vse, kar mu stoji na poti. "All resistance is futile!" Španija je nekakšen Borg, mašinerija brez milosti, ki ji manjka nekaj malega človeškosti. Velika verjetnost je, da bo zmlela in "asimilirala" tudi Argentino, toda za to se bo morala potruditi precej bolj, kot se je na kateri koli drugi tekmi na tem prvenstvu.
Vesoljska ladja Enterprise je imela kapitana Picarda, ki je ustavil Borga, Argentina pa ima inteligenco Scalonija in navdih Messija.
Nekaj je gotovo, Argentinci se ne bodo predali do zadnjega trenutka. In Španci to vedo.
Hasta la victoria siempre.