(foto: uradna spletna stran kluba)
Za nami je pokalni finale, ki sta ga krojila manjša kluba, drugoligaš in prvoligaš. Razplet je bil po okusu Aluminija, toda Brinje Grosuplje bo od te sezone veliko odneslo.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Letošnje finale pokala Slovenije med prvoligašem Aluminijem in drugoligašem Brinjem je bilo nekaj posebnega. Redko imamo priložnost gledati, da tako pomembno srečanje igrata ekipi, ki nista vajeni igrati tako velikih tekem na tako velikem štadionu. In za tako pomembno lovoriko.
Aluminij je bil kot prvoligaš seveda favorit, a tega z ničemer ni pokazal na igrišču. Tudi v finančnem smislu so Kidričani daleč pred Grosupeljčani. Mesečni proračun za plače igralcev se pri Štajercih vrti okoli številke 70.000 evrov, Dolenjci pa v tem pogledu porabijo le eno tretjino tega zneska (okoli 20.000 evrov).
Toda Aluminij ni navajen vloge favorita, saj v prvi ligi redko igra tekme, ki jih »mora« dobiti. Grosupeljčani so bili tisti, ki so narekovali tempo in ustvarjali priložnosti, Kidričani pa so delovali zadržano in prestrašeno. Deloma je bil to tudi odraz filozofije trenerja Brinja Gorana Markovića, ki vedno zahteva posest žoge in ofenzivno miselnost.
Toda na koncu je odločil trenutek nezbranosti in individualna kvaliteta Bamba Sussa, ki je lepo izkoristil edino priložnost, ki si jo je prvoligaš ustvaril na celotni tekmi. Seveda z igralcem več, kajti izključen je bil Samo Matjaž in šele potem so Štajerci lahko zadihali. To je pač nogomet. Finale se ne igra, finale se zmaguje, pravi stara modrost.
Čeprav kluba nimata široke navijaške baze, je bil obisk dober, vzdušje pa pravo nogometno. Grosupeljčanov je bilo več in bili so glasnejši. To je do neke mere tudi logično in pričakovano, saj so Grosuplje precej večji kraj od Kidričevega. Dolenjsko mesto ima okoli 7500 prebivalcev, Kidričevo pa le nekaj več kot 1100.
Uradna številka obiska je 3892, kar je glede na situacijo vsekakor pohvalno. Se pa zdi, da je NZS zamudila priložnost, da bi to tekmo bolje spromovirala in organizirala na manjšem štadionu, kjer bi navijači obeh ekip prišli še bolj do izraza. Koprska Bonifika bi bila ob takem obisk na primer nabito polna in to bi bila lepa reklama za slovenski nogomet.
Finančna nagrada za finalista znaša 100.000 evrov, pri čemer 80.000 dobi zmagovalec, 20.000 pa poraženec. Za oba kluba je to kar lep denar, Aluminiju pa je sekira padla v med tudi zaradi uvrstitve v kvalifikacije za ligo Europa. Če izpadejo na prvi stopnički, bodo zdrsnili v kvalifikacije za konferenčno ligo, kar jim zagotavlja najmanj štiri evropske tekme. Z evropskim denarjem bodo skorajda pokrili letni proračun kluba.
Pri Brinju so seveda zelo razočarani da so povsem nadigrali prvoligaškega nasprotnika in vseeno ostali praznih rok, toda klub ima trdne temelje in se za njegovo prihodnost ni bati. Z načrtnim dolgoročnim delom so prišli na trenutni nivo, ko se potegujejo tudi za uvrstitev v prvo ligo.
A tudi če jim ne uspe, bo klub nadaljeval po začrtani poti. Škoda, da več slovenskih klubov ne deluje na tak organski način. Večina se raje zanaša na (mnogokrat sumljive) tuje vlagatelje in domače »šerife«, kar je zelo prekaren in neobstojen način poslovanja. Finale pokala je dober dokaz, da se da tudi drugače …