Radenko Mijatović (foto: pigac.si)
Slovenski nogomet že dolgo drsi in izgublja stik z včasih primerljivimi državami. Pri nas ni vizije, strategije, organizacije, ni strokovnosti, zato posledično ni rezultatov in gledalcev. Vrtimo se v krogu.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Nogometna jesen se sploh še ni dobro začela, pa je Sloveniji ostal samo še en predstavnik v Evropi. In tudi ta se je komaj "privlekel" naprej kljub vsem bajnim vložkom. Če k temu dodamo še brezciljno tavanje obeh paradnih konjev, Olimpije in Maribora, je očitno, da je naš nogomet v zelo resni krizi.
Preden se ukvarjamo s tem, kje leži odgovornost, poglejmo dejstva. Reprezentanca kljub dvema odličnima posameznikoma (Oblak in Šeško) in nekaterim igralcem, ki igrajo v resnih ligah (Bijol) ni sposobna igrati resnega tekmovalnega nogometa, kaj šele, da bi se uvrščala na velika tekmovanja. Evforija po Euru 2024 se je že davno polegla in NZS mora spet deliti vstopnice zastonj, da sploh kdo pride na tekme.
Klubi pa … Kaj reči o naših nogometnih klubih? Vse je bilo že povedano. Olimpija in Maribor sta lani pogorela na vsej črti, za kar sta, kljub temu, kar se govori po kuloarjih, v prvi vrsti odgovorna sama. Naša največja kluba nimata razvojne vizije, nimata jasno začrtanih ciljev, nimata jasne ideje, kako postaviti trdne temelje. Vse je odvisno od tujih vlagateljev, ki potegnejo nekaj potez, si nato premislijo, obrnejo vse na glavo in začnejo znova.
V Celju se obrača enormen denar, to je pa tudi vse. Tudi v mestu ob Savinji je vse odvisno od tujih vlagateljev, ki pa imajo interese, ki presegajo nogomet. Nogomet je samo sredstvo za dosego drugih ciljev. Trdnih temeljev ni, dolgovi pa se kopičijo. In ob vsem tem denarju Celjani komaj izločijo albansko Egnatio, ki operira z neprimerno manjšim proračunom in je bila lani proti Olimpiji izredno povprečna.
Izpad Kopra proti Runaviku je katastrofa. Po zanesljivem vodstvu iz prve tekme in kar 30 strelih na gol na povratni tekmi, so rumeno-modri vseeno izpadli. Se zgodi, to je nogomet. Toda v kombinaciji s tem, da sta izpadla tudi Bravo in Aluminij (oba pričakovano), je to za slovenski nogomet res hud udarec.
"Panenka" Josipa Iličića je odlična metafora za celoten slovenski nogomet. Ležeren pristop in neutemeljena samozavest. Slovenija je začela resno zaostajati za primerljivimi državami, saj nas celo dežele, ki so bile nekoč daleč za nami, gladko prehitevajo na področju organizacije, finančnega vložka in tekmovalnosti.
Slovenska liga ima veliko težavo v televizijskih pravicah, ki so bile ponovno podeljene brez transparentnega procesa. Ker naj ne bi bilo nobenega zanimanja za nakup le-teh. In to je temeljni problem. V primerljivih državah (da o tistih bolj resnih na zahodu niti ne govorimo) so televizijske pravice izredno pomemben vir dohodka za klube, pri nas gre za drobiž, ki izpuhti kot bi trenil.
Gledanost prve lige je slaba, tako na štadionih kot na televiziji. Glede na to, da klubi nič ne naredijo za medijsko prepoznavnost, da delujejo iz dneva v dan, krpajo proračune iz danes na jutri in svoje ekipe polnijo s tujci sumljive kvalitete, to ni presenetljivo. Gre za pomanjkanje osnovne nogometne kulture, za navade, za tradicijo. Pri nas pač ni v navadi hoditi na štadion in podpirati svoj klub.
Kje leži odgovornost za vse to? Riba smrdi pri glavi, jasno. Nogometna zveza Slovenije je prvi krivec, ni pa edini. Tudi klubi sami morajo deliti odgovornost za nastalo stanje. Na koncu leta bomo spet poslušali predstavnike zveze, ki bodo govorili o tem, kaj vse so storili za rast slovenskega nogometa, kako nogomet pri nas napreduje, kako je vse oh in sploh super. Floskule brez podlage. Realno stanje pa je povsem drugačno.
In klubi ne naredijo ničesar, da bi to spremenili. Zakaj profesionalno ligo vodi nogometna zveza? Po vsej Evropi paradne lige vodijo združenja klubov, pri nas za kaj takega očitno ni nikakršnega interesa.
Slabi rezultati v evropskih tekmovanjih so samo logična posledica vseh nakopičenih nesmislov. Namesto resne, premišljene in z dejstvi utemeljene strategije na nacionalni ravni, imamo pri nas ribarjenje v kalnem, improvizacijo in služenje interesom. Na ta način se nogomet nikoli ne bo premaknil z mrtve točke. Obsojeni smo na občasne prebliske na tuj finančni pogon. Dolgoročno to ne more delovati, saj tuji vlagatelji pridejo in grejo.
Klubi pa ostajajo. In ti klubi so naš nogomet, to je vse kar imamo. Morali bi poskrbeti, da bi imeli vsaj osnovne pogoje za postavljanje zdravih temeljev, toda to je utopično pričakovati. Psi lahko lajamo, kolikor hočemo, karavana pa gre dalje. Po isti poti se vrti v krogu. Iz dneva v dan. Karavana, ki je, kakor stvari trenutno stojijo, sama sebi namen. Če bi želeli v sistemu, kjer so glasovi vnaprej podeljeni, kaj res spremeniti, bi potrebovali revolucijo, potrebovali bi "motorko".