Nafta (foto: Posnetek zaslona)
Kaj smo videli na prvem prekmurskem derbiju v novi sezoni?
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Prekmurje ima svoj »štimung«, svojo specifično panonsko dušo. Nekaj tega neotipljivega duha najdemo v glasbi Vlada Kreslina, v romanih Ferija Lainščka, v kratkih zgodbah Suzane Tratnik, v vetru na odprtem prostoru ravnice ob Muri. Tukaj se križajo slovanski, germanski in ogrski svet, tukaj se mešajo jeziki, narodi, navade.
Meglice nad mursko vodo, tista črna kitara, štorklje, prekmurska gibanica … in nogomet. Murska Sobota in Lendava. Mura in Nafta. »Čarno-bejli« in »plavi«. Prekmurski derbi. Tekma, ki pomeni nekaj več. Tekma, ki pomeni vse.
V soboto popoldne sta se velika lokalna rivala po enoletni pavzi spet pomerila na najvišjem nivoju. Lendavski štadion ima nek svoj šarm, neko patino, nekaj kar se ne da natančno opisati z besedami. Nekako čutiš, da je tukaj nogomet doma. (Podobno velja tudi za Fazanerijo.) Ker sta obe ekipi nepričakovano dobro odprli sezono, je bil obisk dober, vzdušje pravo in pričakovanje veliko.
In imeli smo kaj videti. Navijaški dekor, borbenost in strast, nekaj lepih golov in veliko drame. Kolaps in triumf, ekstaza in obup, rajanje in žalovanje. Čeprav je bila tekma povečini precej izenačena, lahko bi celo rekli, da so bili gostje nekoliko boljši, je Nafta povsem razbila Muro.
Kvaliteta nogometa je bila pač na ravni, ki jo ti dve ekipi premoreta. Obe se bosta najverjetneje borili za obstanek. Bilo je precej neizsiljenih napak in taktičnih spodrsljajev, precej napačnih odločitev in lapsusov. V zgodnji fazi sezone to niti ni tako presenetljivo, saj se ekipi še uigravata. Manko kvalitete sta nadoknadili z željo.
Kolaps Mure v prvi polovici drugega polčasa je prelomil tekmo. Moštvo Mitje Möreca je sezono začelo z dvema odličnima predstavama proti Celju in Olimpiji, zato so apetiti narasli. Toda realnost črno-belih je boj za obstanek, kar je bilo na tem derbiju boleče očitno. Na tekmah, kjer bodo morali Muraši voditi igro, bodo imeli težave.
Gonzalo Escudero, novi španski trener Nafte, se zdi kvalitetnejša rešitev od njegovega madžarskega predhodnika Jozsefa Bozsika. Igra lendavske ekipe ima rep in glavo. Manko individualne kvalitete nadoknadijo z dobro ekipno igro, kar je za špansko nogometno šolo nekaj povsem običajnega. Ekipa je vedno nad posameznikom.
Obe ekipi imata tudi nekaj kvalitetnih nogometašev, ki izstopajo. Pri Nafti so to predvsem izkušeni Aleks Pihler, bivši Muraš Amadej Maroša in kanadski Hrvat Josip Ivan Zorica, katerega hladnokrvni zaključek za 3:1 je bil redko videna mojstrovina. Omeniti je treba tudi vratarja Lucasa Erjavška, ki je bil z dobrimi obrambami jeziček na tehtnici.
Pri Muri lepo napreduje 20-letni Niko Kasalo, ki je že kot najstnik opozoril nase, se nato malo izgubil, zdaj pa počasi začenja izpolnjevati svoj potencial. Njegov dalmatinski vrstnik Šimun Butić, ki je posojen iz Rijeke, je prav tako dodana vrednost. Tudi Kenan Kurtović, ki je proti Nafti igral samo zadnje pol ure in je bil že prodan v Turčijo in posojen nazaj, ima »nekaj več«. Bobičanec in Kouter nista več to, kar sta bila, še vedno pa lahko ekipi pomagata z neprecenljivimi izkušnjami, ki manjkajo tej mladi ekipi.
Slovenska liga potrebuje več takšnih tekem. Tekem, ki imajo poseben naboj. Tekem, ki presegajo šport in se prelivajo v pop kulturo. Tekem, ki se igrajo v okolju, kjer nogomet nekaj pomeni. Tekem, zaradi katerih ima igranje nogometa sploh smisel.