Sergej Barbarez (foto: Getty Images)
Sergej Barbarez je bil odličen igralec, trener pa sploh ni bil. Zdaj je heroj Bosne in Hercegovine, a sam je v preteklosti že dokazal, da je izjemen človek.
Reprezentanca Bosne in Hercegovine, ki je bila še nedolgo nazaj predmet posmeha in obupa lasnih navijačev, se je z dramatično zmago po enajstmetrovkah nad Italijo v Zenici uvrstila na svetovno prvenstvo v ZDA, Mehiki in Kanadi. Na igrišču je bil glavni junak nedvomno štiridesetletni veteran Edin Džeko, ki je z željo, borbenostjo in strastjo za sabo potegnil mlajše soigralce. Ob igrišču pa je bila kljuna vloga 14 let starejšega Sergeja Barbareza, ki je v dveh letih, odkar je postal selektor, popolnoma preporodil bosansko-hercegovsko reprezentanco.
Njegove solze sreče na tiskovni konferenci po zmagi nad Italijo so obkrožila svet. Ta izredni uspeh je bil plod dveletnega trdega dela, ki je bivšega vrhunskega napadalca za vedno z zlatimi črkami vpisal v anale bosansko-hercegovskega nogometa.
Sergej Barbarez pooseblja multietnično BiH. Rodil se je v Mostarju očetu Srbu in mami hrvaško-bošnjaškega porekla. Do svojega dvajsetega leta, ko se je začela bosanska vojna, se ni obremenjeval s tem, katere narodnosti je. Imel je srečo, da je tik pred začetkom vojne na prigovarjanje očeta odšel na obisk h stricu v Hannover, kjer je kasneje postal član istoimenskega bundesligaša. V Nemčiji je ostal naslednjih 22 let.
"Razen mene in moje žene je vsa družina doživela vojno," se je spominjal v igralskih časih. "Po televiziji sva gledala prizore uničenja in smrti nedolžnih ljudi. Nisem veren človek, do dvajsetega leta nisem vedel, kaj sem. Moja ma je pol Hrvatica pol Muslimanka, oče pravoslavni Srb, moja žena je Hrvatica. Nič od tega ni važno. Religija in nacionalnost v moji družini nikoli nista igrali glavne vloge."
Sergej Barbarez je nogomet začel igrati v Veležu, kariero pa je nato gradil v Hannovru, Union Berlinu, Hansi Rostock, Borusii Dortmund, Hamburgu in Bayerju iz Leverkusna. Upokojil se je leta 2008.
Leta 1998, kmalu po koncu vojne, je začel igrati za reprezentanco BiH, čeprav so njegovi mami grozili s smrtjo.: "Dvakrat je skoraj izginila. Poskušali so jo ugrabiti in ubiti. Stopil sem v stik z ljudmi, ki bi to lahko prerečili. Rekel sem, da bom igral za svojo domovino, ko bo moja mama varna."
Vmešal se je politični vrh in garantiral varnost njegove mame. To seveda ni bilo stoodstotno zagotovilo, toda Barbarez je pri 26 letih debitiral v dresu BiH na tekmi proti Argentini v Cordobi. Ker je blestel v Bundesligi, so ga v reprezentanco vabili tako Nemci kot Hrvati, a zanj ni bilo dileme: "Mogoče bi bil danes večkratni udeleženec svetovnega in evropskega prvenstva. Nikoli nisem igral na velikem turnirju. Ampak zame tega vprašanja ni bilo, od nekdaj sem želel igrati za deželo, kjer sem se rodil."
Njegov odgovor na nemško ponudbo je bil: "Ljudje, jaz nisem Nemec, jaz sem Mostarčan."
In zdaj se mu bo po vseh teh letih želja izpolnila. Svojo domovino je pripeljal na veliko tekmovanje. Največje med vsemi. In to v velikem slogu, kot feniks iz pepela.
"Čakam ta 12. junij in deveto uro zvečer po našem času, da zaigra naša himna," je povedal na čustveni tiskovni konferenci po tekmi z Italijo. "To so moje življenjske sanje."